Ah, ta današnja mladina!

Petkov večer sem preživela med ljudmi, s katerimi sem delila dobršen del svojega otroštva in začetke najstništva. In ko je za tabo čudovit večer v družbi ljudi, ki jih nisi videl že veliko let, kaj let, desetletij, so možgani še vedno usmerjeni v preteklost, v spomine, včasih sladke, drugič grenke, večinoma pa s patino nostalgije po letih, ko smo šele začeli ovohavati življenje … In si rečem, ko bi le vedela takrat malce več, bi morda v življenje zakorakala drugače, kot sem … Pa vendar, kje bi bil potem čar odraščanja, kje čar odkrivanja, kje čar lastnih izkušenj, kje čar tega, da morda pa po 30 letih, če ne prej, odkriješ, kje in s kom si delil svojo mladost. In si za vse to iz srca hvaležen.

Med čvekanjem in smejanjem in obujanjem spominov me je nenadoma prešinila misel: poglej, Andreja, kako enkratni ljudje smo zrasli iz tistih mičkenih osebic. Iz različnih družinskih zgodb smo prišli, verjamem, da tudi iz veliko težkih, s katerimi večinoma nismo bili seznanjeni, a danes … sem zrla okoli sebe, niti ne s kako izrecno mislijo v glavi, razen da me je navdajal neizmeren ponos, da smo vsi po vrsti naredili iz sebe to, kar pač smo. Pa ob tem ne mislim na kariere, ampak preprosto na ljudi, v kakršne smo se naredili. Verjamem, da tudi zaradi enega skupaj preživetega dela življenja.

Tudi neumnosti smo počeli, kot jih počnejo vsi živahni in zdravi otroci, eni malo bolj »pridni«, drugi malo bolj »žleht«, eni malo bolj tihi, drugi malo glasnejši, eni izstopajoči, drugi bolj skrivajoči se, kar se mi zdi pa z današnjega vidika najpomembneje – nihče nas ni dajal v nič, nihče nam ni govoril, da smo zgube, iz katerih nikoli ne bo nič. Bile so meje, ki jih pač nisi smel prestopiti, in če si jih, je sledila kazen. Ker smo zelo dobro in natančno vedeli, kje in kdaj smo prestopili meje, smo z istim zavedanjem sprejeli tudi kazen. In smo kljub vsem neumnostim, ki smo jih počeli – pa verjemite, ni jih bilo malo – odrasli v normalne odrasle osebe.

Kaj pa se dogaja danes? Kje je pa današnja mladina?

Danes pa lahko beremo o tem, kakšni da so otroci in najstniki, kakšne vse stvari da počnejo, kako iz teh otrok nikoli ne bo nič, kako zelo nespoštljivi da so, neukrotljivi, njihovi starši pa itak nimajo pojma, kaj naj počnejo z njimi, oziroma je itak vse, kar počnejo z njimi, narobe. Najbrž eni res so taki, pa veste, kaj? Najverjetneje so tudi včasih eni bili taki in ja, obstajajo tudi danes. Pa veste še nekaj? Če bi našo generacijo vsi zmerjali, kaki da smo, kako iz nas ne bo nič, najverjetneje iz nas res ne bi bilo – nič.

Hvala bogu takrat še ni bilo tehnologije, ki bi po narejeni neumnosti že naslednji dan obelodanila celemu svetu, kaj smo naredili, zato da bi se lahko vsi zgražali nad nami. In še ena generacija bi bila s pogromi v kolumnah, na internetu, sploh pa na facebooku vsaj besedno potolčena, uničena in izbrisana s tega sveta.

Kaj je torej resnica o današnji mladeži in kaj tisto, v kar nas moč tehnologije prepričuje vsakodnevno? Se lahko sami zazremo okoli sebe in si ustvarimo svoj pogled, svojo resnico? Sama poznam take in drugačne otroke in najstnike. In sem vedno znova presenečena in navdušena nad njimi! Nad njihovo smelostjo, poštenostjo, odkritostjo in pristnostjo in tudi sočutjem in empatijo. Mladež danes je samosvoja, kot smo bili tudi mi, je drzna, kot smo bili tudi mi, kdaj tudi preveč predrzna, kot smo bili tudi mi, in je, če ji dovolimo, igriva, kot smo bili tudi mi. Razlika med nami in njimi je v tem, da nad nami ni ves čas visel veliki brat, ki je vesoljnemu svetu sporočal, kaj počnemo, ampak tisti pravi brat, tista prava sestra, katerih vlogo so prevzeli naši prijatelji.

Je pa res, da se današnja mladež po mojem mnenju v nečem dejansko razlikuje od nas: pogumnejši so, bolj prepričani vase in bolj prepričani v tisto, kar želijo doseči. Težko je to sprejeti nam odraslim, zato raje rečemo, da so bolj oholi in arogantni. Pa v resnici so taki? Ali samo sledijo tistemu, kar lahko preberejo in slišijo o sebi? Ker če jaz vse življenje o sebi poslušam, da sem nesposobna, lena, egoistična, najbrž ne dobim niti priložnosti, da bi bila drugačna, drži?

Mladini želim, da sledi sebi in tistemu, kar čutijo v sebi, da je prav. In trdno verjamem, da imajo ob sebi starše, ki so jih s svojim zgledom naučili in jih še učijo življenjskih vrednot, katerim bodo sledili tudi njihovi nasledniki.

Zdaj boste rekli, da pretiravam v drugo smer. Najverjetneje res in se zavedam, da med njimi so tudi drugačni, tudi taki, ki teh stvari ne nosijo v sebi. Za te bom pa rekla samo tole: zakaj ne bi v teh – v očeh nekaterih – tako zelo pokvarjenih otrocih in najstnikih videli semena, ki ga je treba zalivati, da iz njega požene prekrasna vrtnica, ne pa s svojimi besedami do konca zabiti in prekriti tiste majčkene špranjice, ki še dovoljuje, da pride vanjo svetloba, ki lahko vzkali v izjemno lepoto?