Dan spominjanja

Ko pomislim na prvi november, se mi pred očmi prikaže prava paleta spominov iz otroštva, na prvem mestu pa je – turški med. Skromno se je živelo pri naši hiši, redko si dobil kak priboljšek, a za prvega novembra smo dobili vsak svoj turški med. Lectar je pripeljal svoj avto in ga prodajal iz prtljažnika. Kaj lepšega! Kaj praznik, kaj njegova simbolika! Turški med! Priznam, da nisem imela nobenega odnosa do pokojnih, ki smo jih obiskovali – redno, ne samo na ta dan –, ker jih pač nisem poznala. Vedela sem, da je tisti mali grobek zadnje ležišče mojega bratca, ki je umrl kot dojenček davno, preden sem se jaz rodila, da sta tam grobova mojih starih staršev, ki jih nisem poznala, da so tam pokopani sorodniki, eni bližnji, drugi tako daljni, da sta se še oče in mama dostikrat zapletla v razlagi, kdo je bil s kom v sorodu. Bolj se spomnim svojega tihega pričakovanja in drobencljanja svojih nog k avtu, ki je v sebi skrival sladko dobroto.

Pa večeri, oh, večeri … Ko smo se povzpeli na bližnji hribček in od tam opazovali migetanje neštetih sveč … Če je zapadel sneg, je bilo pa sploh čudovito. Pa večerni obiski pokopališča, tako lepo, tako svečano … V mojih otroških očeh je bilo to pravo rajsko doživetje. Pa ko smo s sestrama zvečer nosile sveče na tiste grobove, ki so ležali skriti in zanemarjeni za šopi trave, češ vsak mora imeti vsaj eno svečko … Pa potem študentka, ko sva šla z očetom zvečer sama peš do pokopališča in vmes modrovala, ko sem se počutila, kot da sem pa zdaj res že odrasla, enakovredna.

Nisem razumela mamine žalosti ob grobu, saj tam pač je nekdo, ki ga v bistvu sploh ni tam, če sem prav razumela, je bil že v nebesih, če je bil priden, če ne, pa vsaj v vicah, so me učili. Torej je bil to zame dolga leta predvsem dan, ko smo bili doma vsi zbrani na kupu, ko je v naši hiši odmevalo od vseh glasov, ko smo že uro pred odhodom poslušali mamo, ki nas je priganjala, naj gremo čim prej, da ne bomo zamudili. In hoja na pokopališče, pa z njega, čvekanje, hihitanje, sproščenost … Leto za letom.

Dokler ni počasi tudi v moje življenje začelo vstopati zavedanje smrti, dokler se ni tudi v mojem grlu začela zatikati beseda, dokler nisem tudi sama spoznala, da, hja, se bo treba posloviti od turškega meda … In odrasti. Ne samo v življenju, tudi v smrti.

In je potrkala tudi na naša vrata. Neusmiljeno. Z ostrim rezilom je potegnila in se nam smejala v brk in nas preizkušala. Zmorete? Zmorete iti čez brez sovraštva? Brez obsojanja? Brez obtoževanja kogarkoli? Zmorete? Zmoreš?  

Praznina je nastala, ko ni bilo več očeta, praznina je nastala, ko ni bilo več sestrinega nasmeha, praznina je nastala, ko sem po stari navadi pogledovala na cesto, kdaj bo ob palici počasi pristopicala ljubljena teta, in, oh, praznina, prava brezimna luknja pa je ob pogledu na bele sveče, ob misli na izgubljeno življenje, na nesmiselno in popolnoma nerazumljivo smrt nečakinje. Še tako sveže, še tako zelo živo. Še tako zelo boleče.

Pogovarjam se z njimi, velikokrat, se z njimi prepiram, jočem, smejem, se jih spominjam. Njihovih nasmehov, njihovih glasov, njihove ljubezni.

In konec koncev je temu namenjen tudi ta praznik. Naši predniki so že vedeli, zakaj ga praznujejo – ker je ob tem, da se jih spominjamo, tudi in predvsem čas za nas, žive. Da nas opomni, da bo, takrat ko jim bomo delali družbo na onem svetu, že prepozno za življenje na tem. Da nas združi, da smo si blizu, ker kdaj smo si bliže kot ob smrti nekoga, ker kdaj smo si bliže kot ob obujanju spominov nanj, ker kdaj smo si bliže kot ob zavedanju minljivosti, ob zavedanju tega, da nas morda jutri ne bo več?

Zato je ta dan, dan spomina na umrle, zame dan živih. Kljub kepi v grlu je to dan povezanosti, veselja, radosti in ljubezni. Dan, ko se zavemo, da smo, dan, ko se zavemo, da moramo biti, dan, ko se zavemo, da lahko jočemo ob misli na svoje ljubljene, dan, ko se zavemo, da se lahko smejemo ob misli nanje, in dan, ko se zavedamo, da še vedno smo. Tukaj. Na tej strani. In točno tukaj in zdaj si lahko damo vse, kar si želimo. Na drugi strani bo tako in tako poskrbljeno za nas. Upam, tako čisto po otročje, da bo tam tudi turški med.