Je dobrota res sirota?

Zanimivo je, kako mi določene stvari, ki jih kdo izreče, ostanejo še nekaj časa v glavi in možgani neutrudno po svoje meljejo in tuhtajo in secirajo in drobijo in sestavljajo, nato pa nekaj izvržejo. Zadnjič mi je nekdo ob omembi tega, kar je storil, hkrati dejal, da tako ali tako nima smisla delati dobrih stvari, ker jih itak nihče ne ceni, in da, saj veš, a ne, dobrota je pač sirota. In če si naiven, vedno znova pogrneš na tem izpitu. Malo so se mi zataknile te besed v grlu, nato pa začele zgoraj opisani postopek. 😊

In razmišljam, ali je dobrota res sirota ali mi sami iz nje naredimo točno to? Ker če jaz naredim nekaj dobrega za drugega in pričakujem v zameno, da bo on zame nekaj storil, je to še moja dobrota, moje nesebično dejanje ali usluga? Menjamo dobroto za uslugo?

Tako ali tako, če izhajamo iz tega, da vedno naredimo tako, da je nam lepo, da se mi počutimo dobro, potem tudi dobra dela delamo zato, ker se ob njih počutimo najprej dobro mi sami in nato šele oseba, ki smo ji storili dobro. Verjamem, da je to malce težko prebrati in sprejeti, ampak zakaj bi nekaj počeli, če se ob tem v samem sebi ne bi počutili dobro? Drži? In potem za svoje dobro dejanje ne potrebujemo dobrega »protidejanja«, ker smo itak zadovoljni? Ali pač ne?

Vedno se malce žalostno nasmehnem, ko prebiram objave, kako je nekdo pomagal nekomu, in komentarje, kako dober da je ta človek. Saj če jaz naredim nekaj iz čiste dobrote, iz tega, ker sem začutila, da lahko nekomu pomagam, najbrž ne potrebujem hvale in pohvale drugih? Ali pač? Če jo potrebujem, sem dobro dejanje storila zaradi koga? Zaradi tistega, ki je potreboval mojo pomoč, ali drugih? Zaradi dobrega notranjega počutja ali odseva množice, ki me občuduje? Sem potem v resnici dobra zase ali za druge? In kje sem potem jaz s svojo dobroto, da potrebujem občudovanje množice?

So dobra dela, ki jih delamo, odraz naše notranje trdnosti in moči, da lahko nekaj damo, ne glede na to, ali bo to opaženo od drugih ali ne, ali za svoje dobro dejanje pričakujemo plačilo? Od osebe, ki je sprejela mojo pomoč, ali od zunanje množice.

Če naredim nekaj dobrega za drugega, a potem od njega pričakujem povračilo, je to usluga, ne pa moje dobro dejanje, pa naj se še tako prepričujem vanj. In bom rekla, da je dobrota sirota, ker drugi niti pomislil ne bo, da bi mi vrnil uslugo, saj sem vendar storila dobro dejanje, ni res?

Če naredim dobro delo in pričakujem občudovanja množice, je to resnično dobro delo ali preračunano dejanje, ki bo poželo neizmerno občudovanje drugih? In če ne dobim občudovanja tistega, ki sem mu pomagala, in drugih, bom vpila, da je dobrota sirota, in niti pomislila ne bom na to, da je bilo to dejanje v bistvu sebično, ne pa dobrosrčno. Oziroma sem ga iz želje po ploskanju naredila takega.

Če pa nekaj naredim, ker globoko v sebi čutim, da je prav, tega ne obešam na veliki zvon in isti trenutek pozabim, da sem naredila karkoli, potem pa jaz temu rečem dobro dejanje in dobrota. Ker če nekaj naredim samo in zgolj zato, me niti ne zanima, ali druga oseba to ceni ali ne, me poveličuje v višave in razmišlja o meni. Kajti dobrota se začne v nas samih, v svojem bistvu je odraz tistega, kar čutimo in smo, kar nosimo v sebi, in bomo še naprej delali dobro in bomo še naprej zadovoljni sami s sabo in v sebi. In zato se ne strinjam, da je dobrota (naivna) sirota, ampak je tiho bogastvo, bogastvo srca.