Je konec lepega res konec vsega ali lahko začetek še lepšega?

Zadnji teden ste najbrž tudi vi z vseh strani slišali – ali pa govorili tudi sami –, kako je konec poletja konec vsega lepega, kako je zdaj spet začetek krute realnosti, kako je v bistvu poletje že tako zelo daleč, da se ga komaj še spominjamo, kar so spremljali odsoten pogled in povešena ramena in zaskrbljen pogled v prihodnost.

Ob takih besedah se velikokrat spomnim naključno ujetih besed svojega očeta na maturantskem plesu, ko sem zgolj za sekundo ali dve prifrčala do naše mize in odfrčala naprej, ko je rekel prijateljičinemu očetu: »Hja, saj zdaj uživajo, potem pa matura … Bolje, da ne vedo, kaj jih kmalu čaka!« Ne vem, zakaj so se mi te besede tako globoko zapisale v spomin? Morda, ker mi je nekdo prehitro hotel vzeti nekaj lepega, dobrega, in to omadeževati z mislijo na težko prihodnost? Ker je to en tako izrazit dokaz korenčka in palice in izreka, ne veseli se prehitro, ne veš še, kaj te čaka? Kot da tukaj in zdaj ne obstaja, kot da tukaj in zdaj ni življenja, kot da je tukaj in zdaj nekaj, kar nas ne zanima, ker je itak brezzveze, ker itak ne vemo, kaj nas čaka jutri? Res bi rada bi srečala začetnika te filozofije in mu povedala svoje!

Generacije in generacije prestrašenih ljudi, ki se bojijo živeti in doživeti ta trenutek, generacije in generacije ljudi, ki si ne upajo na glas priznati, da jim je lepo, da so srečni, da so veseli, ker kaj pa če temu sledi … (vstavi poljubno). In potem slišim kdaj: »Saj sem vedela, da je bilo prelepo! Sem vedela! Samo čakala sem, da se bo zgodilo kaj takega!« Hm, potem pa pač nisi uživala v trenutkih veselja in sreče, če so ga že takrat zagrinjali oblaki skrbi za jutri, ko naj bi jih, če bi jih, morda bi jih … dobila po glavi.

Saj po eni strani razumem, vsega lepega je enkrat konec, današnji lep dan ne more zagotoviti jutrišnjega, lahko pa današnji lep dan da upanje, optimizem za soočanje z jutrišnjim, drži? Saj če se imamo danes lepo in se to konča, to ne pomeni, da mora biti jutri pa vse grdo? Ali pač? Saj če gremo s strahom h koncu današnjega dne, češ kaj bo prinesel jutri – kako naj bo potem jutri lep? Ali podobno – če vse dni preživotarimo v strahu, da nam je preveč lepo in nas bo zato kmalu zadela šiba božja – mar res ne bo tako?

Vem, da ni tako lahko spremeniti samega sebe v razmišljanju, tudi jaz sem dedinja genetskega zapisa skrbi in strahu pred jutrišnjim dnem, pa ne hvali dneva pred nočjo in podobnih pregovorov, in vem, da se ne da kar tako na hitro sleči obleke svojih prednikov, pa vendar! Šele ko jo bomo slekli, bo za nas lahko konec lepega začetek še lepšega.