Je to ljubezen?

»V celem vesolju ne boš našel osebe, ki bi bila bolj potrebna tvoje ljubezni in naklonjenosti, kot si je ti sam,« pravi Buda. Zadnje dneve se moje misli precej vrtijo okoli ljubezni, razmišljam o njenem veličastju, njeni čarobnosti, čarovniji, ki nas objame in prevzame, ko si jo dovolimo začutiti. Pa tukaj ne mislim samo na tisto opevano ljubezen, ki nastane med dvema osebama, ki izbruhne kot vulkan in nas nosi naokoli, da počnemo trapaste stvari, dokler nas realnost ne postavi na trdna tla, ampak tisto absolutno ljubezen, ki je v nas in okoli nas. Ki jo čutimo do sebe, do drugih, do narave, do življenja, se ji pustimo preplaviti in voditi in svoje življenje živeti v njej. Začne pa se pri sebi …

In če grem nazaj k Budovim besedam in še enkrat ponovim svojo lajno: kako lahko ljubiš odprto, odkrito, pristno in iskreno, če pa ne vidiš, ne prepoznaš in ne začutiš, da si dejansko najprej ti tisti, ki si moraš dovoliti izkazovati ljubezen sebi, ker če ne ljubiš sebe, enostavno svojega srca ne moreš odpreti navzven?

Dostikrat se srečam s krilatico, da če imaš rad ljudi, imaš rad tudi živali – pa to resnično drži? Zadnjič sem naletela na prizor, ko je neka gospa z brutalnim glasom nadrla brezdomca, ki jo je umirjeno pozdravil in ji ponudil v prodajo časopis, v drugi sekundi pa se je obrnila k mimoidočemu kužku in bila z njim vsa sladka. Je to ljubezen? Do sebe? Do drugega? Ker če si vsaj malo ljubeč in sočuten do sebe, si tak tudi do sočloveka, pa ne glede na to, v kakšnem stanju je, ko ga vidiš. Če sprejmeš sebe v svoji bolečini, si sposoben sprejeti tudi drugega v njegovi, drugače pa pač ne … Pa vprašam še enkrat: je to ljubezen?

Je ljubezen to, da dovolimo, da drugi počne z nami, kar se mu zljubi, ker verjamemo, da nismo vredni več? Da nismo vredni ljubezni? Da nas drugi obmetava z zmerljivkami, nespoštovanjem, da iz dneva v dan prestopa naše meje? Ko damo vso moč v njegove roke, vse v iluziji ljubezni in navideznega odnosa? In potem še slišimo, da smo sami krivi, ker je tak ali taka do nas? In to verjamemo? Je to ljubezen do sebe?

Je ljubezen do sebe to, da smo, vedno ko naredimo kako napako, neusmiljeni do sebe? Da se zmerjamo z najhujšimi vzdevki, ki se jih lahko spomnimo? Da si govorimo, kako zelo neumni, nerodni in ne vem, kaj vse še, smo?

Je ljubezen do sebe to, da se izčrpavamo do onemoglosti z delom, s fizično aktivnostjo, raznoraznimi dietami, vse v imenu tega, da bomo boljši, lepši, sprejemljivejši za ta svet?

Je ljubezen do sebe to, da ne prepoznamo svojih potreb in želja in vse, kar imamo, damo drugim? In živimo od pohval drugih, kako dobri da smo, kot kruh, hkrati pa potihoma besnimo in se jezimo, kako nikoli ni dovolj in kako pa nas prav nihče ne sliši? Je ljubezen to, da nas drugi potrebujejo?

Kako boste odgovorili na ta vprašanja? Kaj boste odgovorili, če vas vprašam, kdo vas gleda vsako jutro iz ogledala? Nekdo, ki ga imate radi, ali nekdo, ki vam je tujec, ki ga sploh ne prepoznate, ki ga sploh ne upate in ne želite pogledati v oči, ker se v njih skriva toliko bolečine? Kdo je ta človek, ki se spogleduje z vami? Ga imate radi? Ga ljubite? Ga sprejemate?

Naj končam z Budovimi besedami: ljubezen se začne pri sebi, to trdim znova in znova. Kakorkoli namreč obračamo, nam nikoli nihče ne more nuditi ljubezni, še več, sploh ne verjamemo, da nam jo lahko nudi, da nas lahko ima nekdo rad, dokler ne začutimo ljubezni do sebe.

Če koga zanima kaj več, je vabljen na moje predavanje o ljubezni, ki bo prihodnjo soboto, 26. maja 2018, ob 17. uri na dogodku Sobota zame (Hotel Central v Ljubljani).