Kako naprej?

Tu pa tam se nam v življenju zatakne in ne znamo naprej. Zdi se nam, da smo obstali na eni točki, od koder se ne moremo premakniti. Vrtimo se v začaranem krogu in samo premišljujemo o vseh zakajih in kako bi bilo, če bi bilo, če bi mi naredili drugače, pa če bi drugače ravnal kdo drug, naš partner, naš bližnji. In pride do obtoževanj samega sebe, predvsem pa drugih, ker je laže pokazati s prstom na drugega, kot pa se zazreti vase in pogledati v svojo bolečino.

A tako ne gre, obtoževanje drugega ne prinese rešitve, ne prinese olajšanja – hipnega ja, s tem se strinjam, dolgoročnega pa zagotovo ne. Žal je tako, da lahko spreminjamo samo samega sebe, kar tako ali tako v teoriji vemo vsi, v praksi pa to malo težje izpeljemo. Prav tako moramo najprej sprejeti samega sebe, z vsem, kar smo, sploh s tistim, kar je najtežje, najbolj temno, najbolj »sramotno« za nas, preden si dovolimo občutek, da nas sprejemajo tudi drugi. Še težje od vsega tega je vzljubiti samega sebe z vsem tem, ko pa sploh nimamo občutka, da se smemo imeti radi, da smo vredni imeti radi samega sebe in da smo vredni, da nas ima rad nekdo drug.

Težko je, vem, ko smo preplavljeni z vsemi možnimi občutji, z vsemi možnimi afekti, ko samo bruha iz nas, se soočiti s sabo, s tem, kar se je zbudilo v nas, s tem, česar sploh nočemo videti in prepoznati, kaj šele čutiti. Ker je preveč hudo in preveč težko. Zato raje potlačimo vsa ta občutja groze in nevrednosti, vsa ta občutja neslišanosti, nesprejetosti in neljubljenosti in odvečnosti, ki jih ob nekom začutimo v sebi. In s prstom kažemo na drugega, svoja občutja pa tlačimo in tlačimo, dokler nimamo več kam, dokler ne obstojimo v nemi bolečini brez izhoda.

Vsem nam so dane možnosti, da čutimo, vsem nam so dane možnosti, da govorimo o tem, kar čutimo, vprašanje je le, ali nam je bilo to možnost dovoljeno izkoristiti ali nam je bila odvzeta. Verjamem, da nas je veliko takih, ki te možnosti nismo imeli in smo se je morali začeti učiti, ko nas je že v odraslosti kak dogodek pripeljal na rob, na točko nič, na točko teme. In kako takrat naprej? Kako poiskati svetlobo?

Točno tako, kot je najtežje narediti. Pogledati vase. Drugi bo na tak ali drugačen način enkrat moral prevzeti odgovornost za svoja dejanja, mi pa lahko začnemo sprejemati odgovornost zase. Tukaj pa se upre celo telo, z vsemi štirimi stojimo vkopani v zemljo in se ne želimo premakniti. Ker mi že točno vemo, kaj je prav, ker mi že točno vemo, kaj je res … Pa vas tako čisto potihoma vprašam: to res drži? Ker kaj vidimo, ko pogledamo vase? S čim se tako težko spoprimemo, sprijaznimo ob pogledu na to, kar nosimo v sebi? S čim tako težko zdržimo? Kaj nas tako močno trga narazen? Kaj nas sili v besede, ki prizadenejo? Drugega in posledično nas? Če zdržimo z vsemi temi vprašanji in si ob tem dovolimo začutiti sami sebe, verjemite, bo enkrat prišlo do olajšanja in tega, da bo svet spet svetal in lep. Da ne bo več črne točke, ki nas drži vkopane v tla. In ne bo več vprašanja, kako naprej, ker bomo vedeli, da bomo od zdaj naprej tako močni, da bomo zdržali z vsem, kar nam prinese življenje. In živeti v taki svobodi je nekaj, česar nam ne more dati nihče drug kot sami. In to je tudi največje darilo, ki si ga lahko poklonimo. Si ga boste podarili?