Lahkotnost bivanja

Zjutraj sem na prijetno toplem sprehodu razmišljala o tem, kaj imamo ljudje v današnjem času za največjo dobrino, in prišla do tega, da je očitno delo, ne samo delo, kar garanje tisto, ki definira današnjega človeka. In pomanjkanje časa. Kdaj ste nazadnje slišali nekoga, da vam je rekel, veš, za nekaj ur sem pustil vse skupaj in šel ven, ker je tako lep dan. Ker sem potreboval zrak. Ker sem potreboval oddih. Ker sem potreboval odmor od nenehnega pritiska, ker sem želel samo iti, brezciljno, in poslati možgane na pašo?

Najverjetneje tega že dolgo niste slišali, ne od sebe ne od drugih. Ker je kar nekako greh priznati, da se lahko imamo v življenju tudi dobro. Da ni vse nenehno delo, garanje in naglica, v kateri samega sebe lovimo za rep.

In da se ne bom zdaj delala ne vem kako pametno in oh in sploh: vem, kako je živeti pod nenehnim pritiskom – niti ne toliko drugih kot same sebe, vem, kako je imeti to, da nimaš časa zase, za vrednoto, vem, kako je ceniti samega sebe (samo) na podlagi tega, kar delaš, kar ustvariš. Bila sem tam, dokler – kako klišejsko, a ne – me ni ustavilo telo z odločnim krikom upora in reklo, stara moja, dovolj te imam. In sem ga slišala. In od takrat se trudim, da ga ne preslišim več. Vedno pa preslišim tisti glasek, ki se kdaj pa kdaj še oglasi in mi pravi, kaj vse bi lahko naredila, namesto da brezciljno hodim s svojo pesjanko po najinih priljubljenih poteh ali ko sediva ob hipnotičnem toku reke in samo sva. Se ne sliši dobro: samo biti? Samo si? Sam s sabo? Z drugimi? V igri, radosti, veselju? Na kavici, plesu, zabavi?

Življenje vendar ni samo garanje! Življenje niso samo materialni dokazi obstoja, življenje so drobcene radosti, tako drobne, da jih včasih niti ne prepoznamo, samo začutimo jih, pokažejo se v širokem nasmehu in nasmejanih očeh, blagodejnem občutku tiste globoke vedrine, ko te ima, da bi zavriskal od sreče in delil svojo radost, ker je je toliko, da je je dovolj za vse.

In zato:

Kdaj ste šli nazadnje kar tako malce brezciljno na sprehod?

Kdaj ste nazadnje skakali po lužah in dežju?

Kdaj ste nazadnje šli v hribe in obstali na pol poti, ker se vam je tako zahotelo, ker je bilo lepše obsedeti na mehki travi in uživati, kot se gnati do vrha?

Kdaj ste nazadnje med tekom ustavili svoj korak in samo občudovali svet okoli sebe – in ne prišli na zadani cilj?

Kdaj ste nazadnje pogledali komedijo, ob kateri ste se režali na vsa usta?

Kdaj ste nazadnje namesto globoke in duhovne in »pametne« knjige vzeli v roke nekaj lahkotnega?

Kdaj ste se nazadnje igrali z otrokom brez gledanja na uro?

Kdaj ste nazadnje poklicali svojega prijatelja, kar tako, zato da ga slišite?

Kdaj ste nazadnje prijeli svojega partnerja pod roko in mu rekli, da si samo želite biti z njim? Tako kot na začetku, ko sta se spoznala? Brez misli na to, da vaju preganja čas?

In za konec: kdaj ste nazadnje bili sami s sabo? Samo vi? Igrivi, spontani, nasmejani?

…

Življenje je lahko čista lahkotnost bivanja – ja, tudi če veliko delamo, tudi če garamo, tudi če dnevno bijemo svoj boj za obstanek. Žal preživeti pač moramo, ampak vprašajmo se: moramo ob tem boju za preživetje tudi životariti ali lahko živimo?