Ljubezen in bolečina. Življenje?

Življenje je polno preobratov, polno padcev in vzponov, polno radosti in veselja in žalosti, polno bolečine in ljubezni. Ravno včeraj sem ob gledanju ene serije slišala, da se ne moremo odpreti ljubezni, če se ne odpremo bolečini. Nisem slišala prvič teh besed, a že drži, da moramo kakšno stvar slišati večkrat, da jo enkrat dejansko v polnosti dojamemo.

Ob tem sem pomislila na ljudi, ki so doživeli toliko tragičnega v svojem življenju, pa so vseeno polni ljubezni. Le kako jim to uspe, se dostikrat vprašam. Kako jim uspe po smrti svojega bližnjega, partnerja, otroka, brata, sestre iti naprej … Pa ne samo iti naprej, ampak biti še vedno odprti do življenja, odprti do ljubezni, odprti do drugih, ljubiti in sprejemati ljubezen.

Pa mi pri tem spraševanju ni treba iti daleč. Ko razmišljam o tej temi, dostikrat pomislim na svojo mamo. Prejšnjo nedeljo je dopolnila 83 let. Majhna energijska bombica, vedno vesela, vedno dobre volje, vedno odprta, vedno pripravljena pomagati … Ko sem bila mlajša, mi je bilo nerodno, ko se je vedno ustavljala ob ljudeh in se pogovarjala z njimi, ustavljala neznanke z vozički in majhnimi otroki in grulila nad njimi, pa kjerkoli smo bili, je božala neznane pse, se pogovarjala z njimi in jih pošiljala domov, da se jim kaj ne zgodi. Pa vsa živina, kjerkoli smo bili, pa zajčki, pa kure, pa muce, pa … Pa narava! Ko sem se vsa čemerna z njima vozila kam na kak obisk in je vozil oče, smo celo pot poslušali, lej, kaj je tam, poglej tiste kravice, joj, pa teličke imajo, poglej, pa konjički … Ajoj, no, mama, a lahko … A je res treba ravno vse pozdravljati, a je treba biti do vseh prijazen, mi je takrat vedno šlo skozi misli, a lahko samo gremo naprej …

In njena neizmerna ljubezen do vnukov! Priznam, da sem bila kljub svoji ljubezni do njih včasih prav ljubosumna, kako zelo topla je bila do njih, ljubeča, čisto drugačna, kot je bila do svojih otrok. Danes nisem več ljubosumna, danes se ji lahko samo potihoma zahvalim, ko pomislim, kakšno popotnico bodo ti otroci odnesli s sabo v svet.

Tako sem tudi šele čez dolga leta spoznala, kakšna moč se skriva v tej navidezno krhki, drobceni ženski, ki mi je dala življenje in jo kličem mama. In še vedno se sprašujem, kako lahko ženska, ki je kot majhna deklica čutila vso medvojno in povojno krutost, pozneje v precejšnjem pomanjkanju skrbela za četico otrok, na poti do danes pa doživela neizmerne izgube, življenje še vedno zajema s tako veliko žlico. Lani mi je ob smrti svoje vnukinje dejala: »Andreja, to je pa najhujša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Ne vem, če jo bom preživela.« Pa sva jokali skupaj, pa tolažili druga drugo, pa se spraševali, pa spet jokali, pa sva bili močni druga za drugo … In je spet pokazala svojo neizmerno moč.

In se vedno znova in spet in spet sprašujem, od kod. Je res treba začutiti vso bolečino tega sveta, da si ranljiv? Je res treba vedno znova nastavljati hrbet, da te življenje biča in podre, da lahko ponovno vstaneš? Da te dvigne ljubezen, da si sposoben ljubiti? Da si sposoben biti odprt do drugih? A ni to tako zelo krivično? Tako zelo nesmiselno? Tako zelo proti temu, da naj bi bilo življenje ljubezen, da naj bi bilo življenje radost in veselje, tako zelo proti temu, da bi v njem uživali.

A očitno morajo biti. Očitno mora biti za vse lepo v tem življenju protiutež, da sploh vemo, kaj je veselje, kaj je radost, kaj je ljubezen in kaj je življenje samo. Očitno enkrat moramo trpeti, da se lahko nato spet veselimo, očitno moramo spoznati bolečino, da spoznamo veličino ljubezni, da prepoznamo, kako zelo srečni smo lahko, da nam je dano vse to živeti in preživeti.

Nisem hvaležna za vse hudo, kar se mi je do zdaj zgodilo, sem pa hvaležna, da imam pred sabo učiteljico v podobi svoje mame, ki mi kaže, kako ne samo živeti polno življenje, ampak ga živeti z radostjo, sočutjem in ljubeznijo. Kako z njimi preiti bolečino. In kako z njimi prejeti in dajati ljubezen. In če je »samo« to tisto, kar sem že in še bom podedovala od nje, sem lahko hvaležna zanjo. In če bom v njenih letih samo kanček nje, bom lahko rekla, ej, mama, z življenjem si me učila življenja. Hvala ti zanj.