Mi gremo pa na morje, juhu!

Prišel je zadnji šolski dan in težko pričakovano poletje in z njim dopust. Najbolj pogosta vprašanja, ki sem se jih naposlušala zadnje tedne, enako kot vsako leto tak čas, so bila: Kdaj greš pa ti na dopust? Kam pa greš? Greš na morje? In v njih ogromno skritega hrepenenja in pričakovanj, želje po počitku in odklopu, želje po miru in po pobegu od nenehnega hitenja, ki nas zasužnjuje.

Sprašujem se, ali ta tako težko pričakovani dopust res izpolni vse naše želje. Kajti obratno od teh želja že dve jutri zapovrstjo poslušam jokajoče otroške glasove, vidim namrgodene obraze očetov, ki tovorijo prtljago v avtomobile, in utrujene mamice, ki jim na obrazu piše, da bi se najraje nekam usedle in se zjokale, ker prav nič ne gre, kot so si zamislile.

Zadnjič mi je prijateljica, ko sva obujali spomine, razlagala, kako je bilo, ko je kot otrok hodila s svojo družino na morje. »Saj so lepi spomini,« mi je dejala, »a če pogledam resnici v oči, se spomnim mame, ki je skrbela za nas, nas vozila na plažo, skrbela, da nas ni opeklo sonce, se igrala z nami, potem nas spakirala s plaže in med našim vreščanjem kuhala kosilo. Oče je pa po cele dneve namrgoden ležal v senci, ker ni maral sonca, pil pivo, zvečer pa se je družil s prijatelji. Nam otrokom je že bilo lepo, kaj pa njima? Ko se zdaj spomnim nazaj, je bilo ogromno prepiranja, sikanja in tihih maš. Mi smo se zamotili z igro, onadva pa … Kot da sta tujca, ki sta po sili razmer z nami. Midva z možem se zavestno trudiva, da ne ponavljava teh napak, ker bi rada, da res vsi uživamo, otroka in midva. Veliko se družimo, vsi štirje, igramo karte in druge igrice, predvsem pa pustimo telefone pri miru. Pravilo imamo, da je telefon samo za nujne primere, drugače pa 14 dni sameva v kotu. In domov pridemo spočiti in polni energije, kar je zame najpomembnejše.«

Kakšne spomine na počitnice s starši imate vi? In kakšne počitnice preživljate vi s svojimi otroki? Ponavljate zgodbe svojih staršev, pozitivne ali negativne, ali ustvarjate svoje, nove? Koliko prepirov, zamer, tihih maš, koliko zmerljivk, pogledov izpod oči šviga med vami?

Koliko zapravljenih dni, ko gremo na dopust samo zaradi dopusta, ker se »spodobi«, v njem pa ne znamo ali zmoremo uživati! Koliko upov polagamo v teh 14 dni ali tri tedne dopusta in počitka, potem se pa vse sfiži že prav na začetku, da nenehnega bivanja skupaj, ki ga – roko na srce – nismo navajeni, sploh ne omenjam. Pa se sprašujem, kako dejansko preživeti cele dneve skupaj, kako preživeti skupne zajtrke, kosila in večerje in vse ure vmes, ko pa drugače živimo odtujena življenja brez pristnega stika, pristnega pogovora, izraženih pristnih občutkov? Pa saj je povsem logično, da teh nekaj prostih dni nikakor ne more nadoknaditi celoletne tišine in umikanja, drži? Če se prej celo leto ne pogledamo, ne pogovarjamo, ne zanimamo drug za drugega, ne bo na dopustu prav nič drugače.

In potem se vrnemo domov, izžeti, in komaj čakamo, da se vrnemo v službo. In si obljubimo, da bo naslednje leto drugače. Enako, kot smo si obljubili lani, potem pa nas je tok časa spet posrkal vase. Pa če bi že letos poskrbeli, da bo že ta dopust drugačen? Pa če bi si zadali, da boste na dopustu toliko in toliko kvalitetnega časa preživeli skupaj, se pogovarjali, igrali in smejali? Da boste poskusili zdržati? In če boste videli, da ne gre, si resnično, brez fige v žepu, obljubili, da boste takoj po dopustu nekaj naredili zase, za svoj odnos s partnerjem? Da bosta poskusila ponovno vzpostaviti bližino, ponovno poiskati iskrico, ki vaju je združila? Pa če ne gre drugače, s terapijo? Tako da bosta naslednje leto, ko se boste vrnili z dopusta, lahko rekla: bilo je dobro? In da boste lahko že tedne pred odhodom iz srca vzklikali, mi gremo pa na morje, juhu …

Radostne, vesele, sproščene, mirne in polne ljubezni dopustniške dneve vam želim.

P. S. Moja nedeljska razmišljanja bodo do jeseni redkejša. Tudi moja glava potrebuje malo počitka. 😊