Zavedanje minljivosti

Zadnje čase precej razmišljam o smrti, o tistem potem … Ker je pač tako obdobje, ker je žalost trenutno del mojega življenja, ker moram sprejeti nesprejemljivo. Ker moram pustiti solzam, da tečejo, ker moram pustiti, da telo zaniha od bolečine, ker moram dopustiti, da se zavedanje končnosti sprehodi skozme, da jo čutim, začutim in prečutim. Ker je del mene.

Kaj je smrt? Je to nekaj, česar se je treba bati? Ali je to nekaj, kar lahko sprejmemo kot del življenja, tisto, kar nas vse čaka? Vsi upamo, da je daleč daleč stran od nas, ampak tudi če je še tako daleč stran, je lahko tukaj že jutri. Danes si, jutri te ni. Ali to pomeni, da naj življenje jemljemo manj resno, manj odgovorno? Ali to pomeni, da bodimo odgovorni, da lepo ravnajmo z njim, s sabo, ker enkrat … nas ne bo več?

Jaz se svoje smrti ne bojim. Že dolgo ne. Spoznala sem, da je lahko življenje včasih bolj težko, bolj grozno v svoji realnosti kot smrt. Pa to ne pomeni, da si želim, da pride čim prej pome, daleč od tega, želim si doživeti še veliko, pa vendar … Je tam. Nekje. Za vogalom. Najbrž ne prvim, ampak je … Nekje. In čaka.

Kdaj sem razvila tak odnos, ne vem. Sčasoma.

Svoje smrti se ne bojim, strah me je smrti drugih. Ker kako pa bom preživela, se vedno znova sprašujem, če …

Hudo je, ko nekdo umre. Ko umre nekdo, ki ti je ljub, ki je rosno mlad, ki še dobro ni začel živeti, ki bi se moral šele začeti predajati radostim življenja … Pa ga več ni. Pa gledaš tisto belo cvetje na grobu, pa gledaš tiste breze, ki se zibljejo v vetru, gledaš tisto zelenje okoli, gledaš tisto nebo … Tako modro, poletno, sončno … In se prikaže oblak, ki rahlo zaniha okoli sonca, kot da ti je pomežiknil, kot da ti govori, ej, vse bo dobro, jaz sem dobro, vi boste dobro … In jočeš. In poslušaš tišino. In mir. In od daleč zaznaš mogočnost obeh gora, ki v svojih nedrih nežno nosita mlado dušo … In jočeš nad krivičnostjo, nad krutostjo usode, nad izgubljenimi sanjami, neizživetimi željami, neprehojenimi potmi.

In se ponovno zaveš nedoumljivega, še vedno popolnoma nedoumljivega, neresničnega, nemogočega … In ti hočejo misli uiti k vprašanju smisla, česar si se branil dolge mesece … Pa začneš premlevati. Pa če bi to in če bi ono in tisto in tretje. Pa se zaveš nesmiselnosti tega početja. Ker ne gre. Tudi če še tako razmišljaš, hočeš obtoževati … Čemu? Čemu jeza? Čemu srd? Na koga? Ko pa ne vemo, zakaj je nekaj potrebno, ko pa se včasih ne zavedamo niti smisla svojega obstoja, svojega življenja. Kako naj se zdaj sprašujem o smislu smrti? Je. Obstaja. Je del življenja.

In jo sprejmem. In se veselim življenja in prihodnosti. Tudi tiste oddaljene, tudi tega, da nekoč, nekje bom tam. Z njimi. Z vsemi, ki so zdaj tam nekje. Ki mi mahajo z vsakim sončnim vzhodom. Ki, v to sem trdno prepričana, skrbijo zame. Ker obstajajo, kljub temu da jih več ni. Ker so v mojem srcu. Za vedno. In če to pomeni, da moram enkrat umreti, da bom spet z njimi, je ta temna neznanka – moja prijateljica. Ki si je še ne želim spoznati, a ko jo enkrat bom, bom rekla samo: »Dobrodošla.«