skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Ženska, kje si?

Ko opazujem in poslušam ženske današnjega časa, se vedno bolj zavedam, da je biti ženska danes, ob vseh pričakovanjih družbe, vse prej kot lahka naloga, in se sprašujem, kam so se izgubile nežnost, milina, čustvenost in ranljivost, ki naj bi nekako krasile ženski spol.

Tako kot večina stvari v današnji družbi je tudi ženska usmerjena v biti popolna – mama, delavka, sodelavka, šefica, prijateljica … Povsod ena sama popolnost in posledično ženske, ki pozabljajo nase, ki se na koncu dneva utrujeno sesedejo pred televizijo, če imajo morda čas, še raje pa seveda kaj naredijo, ker je prej preprosto zmanjkalo časa. Le malokatera se utegne sploh vprašati, kdo sem jaz, kje sem jaz, kaj si želim od življenja, ko pa vse preplavljene z vsem hitijo skozi življenje, da jim le ne bi kaj ušlo, in sploh ne opazijo, da jim med prsti polzi življenje.

Kdaj smo se izgubile? Kje na poti smo skrenile, da ne znamo, zmoremo biti več prvinske? Tako zelo opevana in že skoraj zlorabljena besedna zveza današnjega časa, biti v stiku s sabo in biti v stiku z naravo, se po drugi strani izgublja v poplavi histeričnih ponudb po mladosti, pripravkih, ki čudežno pogladijo to in ono gubo ali čudežno odstranijo odvečno maščobo. Kako v vsem tem ohraniti svoj pravi jaz, če pa najverjetneje sploh ne vemo več, kaj tisti pravi jaz sploh je. Kdo sploh sem jaz kot ženska? Kaj sploh so moje potrebe? Želje? In po mojem najpomembnejše vprašanje: sploh znam biti ženska? Taka, kot si želim biti, ne taka, kot jo predpisuje družba?

Verjamem, da je težko v današnjem zahtevnem okolju priznati, da česa ne zmoremo – ker današnje ženske pa pač zmoremo vse –; verjetno je težko priznati, da smo včasih preprosto obupane, ker bi rade izrazile sebe, svoja čustva, pa ne smemo biti ranljive, ker se to ne spodobi, ker smo tako »preveč občutljive«; konec koncev pa je še izredno težko izstopiti iz vloge, ki smo jo predpisale in napisale same sebi.

Pa če bi se končno nehale bati pokazati svojo ženstvenost? Pa če bi preprosto dovolile same sebi začutiti tisto naravno danost biti ženska? Pa če bi si dovolile reči, dovolj je? Želim si biti ženska, ki ponosno pluje na jadrih svoje ženstvenosti? Svoje mehkobe, svoje nežnosti, svoje ranljivosti?

Družba je vedno dajala zapovedi in jih vedno bo, me pa smo tiste, ki se lahko odločimo, kaj bomo naredile s svojim notranjim čutom. Verjamem, da ste in smo mu vedno bolj sposobne slediti, tudi zato, da bodo naše zanamke ponovno začele verjeti, da je lepo biti ženska in da na to ni treba pozabiti ali se čemu odpovedati, ne glede na to, kaj v življenju počneš. Ker a ni nekaj najlepšega videti žensko, ki žari v svoji notranji lepoti, ko si drzne biti točno to, kar je?

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top