Alkohol, kradljivec duš

Že dolgo nisem pisala o alkoholu, ker se mi je zdelo, da pa imamo vendarle dovolj ne preveč optimističnega razpoloženja okoli sebe, da bi ga še dodatno potemnila, a čutim, da je treba, vedno znova, opozarjati na to kačjo zalego, ki jo Slovenci tako zelo radi gojimo na svojih prsih. In namesto da bi jo postavili na mesto, ki ji pritiče, ali jo izgnali iz našega raja, jo gledamo ljubeče, skorajda že z oboževanjem, kot nekaj, brez česar ne znamo (ne zmoremo?) speljati nobene prireditve, nobenega praznovanja. Kot da smo brez nje goli in bosi. Kot da brez nje ne obstajamo. Kot da je nujna, zato da se poveselimo, se zabavamo in z njo polnimo svojo praznino.

Pa sem v času korone vsako jutro opazovala polne koše praznih pločevink piva, pa sem opazovala ljudi, ki so se čez dan zbirali ob njem, pa dobivala vprašanja, kaj naj naredim, ker moj mož, moja žena, moja mama, moj oče, moj otrok … pije preveč. Obupa polna skleda, ki jo dodatno polnita nemoč in žalost ob pogledu na ljubljeno osebo, ki zre vate s praznim pogledom, s pogledom, v katerem zaman iščeš življenje, zaman iščeš njegovo dušo, zaman iščeš človeka, ki ga imaš rad. Ker ga v tistem trenutku ni ob tebi. Ker je svojo dušo dobesedno prodal in predal hudiču. No, seveda se ti najprej prikaže kot najboljši prijatelj, kot zvesti ljubimec ali ljubimka, kot nekdo, ki je s teboj v dobrem in slabem, ki te razume in podpira kot nihče drug, čez čas pa dvigne glavo kot klopotača, te mirno in brezbrižno pogleda v tvoje po alkoholu hlepeče oči in samo vseka. In si nemočen in mu podležeš, znova in znova, dokler ne rečeš, da je dovolj, ali pa … umreš.

Ampak da nekdo reče, dovolj je, mora za to imeti primerne okoliščine. Če mi samo vpijemo, kako ljubljena oseba pije in kako nam je ob tem hudo, kako ob tem trpimo, ne naredimo pa ničesar, je to samo jok žejnega v puščavi. Ker če leta in leta samo govorimo, da naj neha piti, ali pa pa … in ta ali pa ostane samo pri besedah, smo zase naredili kaj? Popolnoma nič. Če leta in leta skrivamo partnerjevo, očetovo, materino … zasvojenost, ne storimo prav ničesar. Oziroma ne – delamo mu medvedjo uslugo, ker misli, da lahko to brez posledic počne še naprej. Lahko pa rečemo, evo, dam ti še zadnjo priložnost, da nekaj narediva, greš na zdravljenje, greva na terapijo, karkoli, kar premakne stvari naprej, drugače se boš s tem spopadal (in propadal) sam. Odločitev pa je potem na tistem, ki pije.

In če mi kot družba samo vpijemo, kako hudo je, ker je toliko in toliko ljudi pri nas zasvojenih z alkoholom, hkrati pa na vsaki pasji procesiji tudi sami pijemo (in kažemo s prstom na tistega, ki je spil že malo preveč), hkrati pa imamo doma vedno zalogo alkohola, ker če kdo pride na obisk, pa res ne moremo biti brez alkohola (kdo je že to rekel?), hkrati pa vsako najmanjšo priložnost izkoristimo, zato da pijemo nekaj alkoholnega, se nikoli ne bo nič spremenilo.

Kakšen zgled dajemo zanamcem s pitjem vedno in povsod? Kakšen zgled so starši, ki namesto s pogovorom rešujejo prepire z alkoholom? Kakšen prijatelj smo, če namesto da bi prijatelju prisluhnili in čutili z njim, ko mu je hudo, rečemo, naj spije enega ta kratkega in bo takoj bolje?

Verjamem, da kot družba rastemo; lahko začnemo rasti tudi pri zmanjševanju pitja alkohola? Lahko postanemo do njega netolerantni? Lahko kako praznovanje polepšamo s sokom, vodo, kavo, tortico? Lahko ne pijemo pred otroki? Lahko otrokom pokažemo, kako se brez alkohola rešujejo težave? Lahko pokažemo otrokom, česa mi kot mama ali oče od svojega zakonca ne bomo trpeli, in jim s tem damo vzgled. In ponovno – ne država ne zakoni ne kdorkoli drug in ne karkoli drugega ne bo spremenilo te žalostne slike našega naroda kot samo mi. Bomo začeli?