skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Črno-beli svet

Zadnje čase precej premišljujem o popolnosti, perfekcionizmu, o svetu, ki od nas vse to zahteva. Če nisi v skladu s tem, kar so si ljudje zamislili, je s tabo nekaj narobe. Če si samski, nisi okej, če si v zvezi, ki se drugim ne zdi v redu, nisi okej, če nimaš takega in takega avtomobila, nisi okej, če priznaš, da nisi tako močan, kot bi po splošno veljavnih merilih moral biti, nisi okej, če kažeš čustva, nisi okej, če jih ne kažeš dovolj, nisi okej, če je moški preveč čustven, je copata, če jih ne kaže, ni okej, če je ženska uspešna v karieri, ni okej – ker katera ženska pa je zaradi svojih sposobnosti uspešna v karieri, a ne, je že prišla tja zaradi česa drugega –, če je »samo« mama, ni okej … In povsod lahko beremo, kako moramo srečo poiskati v sebi, kako moramo najprej vzljubiti sebe, kako moramo biti individualisti, in če to nismo, nismo okej. Pa spet: koliko pa je ta individualnost resnična? Koliko si lahko samosvoj, če pa kot tak nisi ukalupljen in spet nisi okej?

In kdo potemtakem sploh je v tem črno-belem svetu okej?

Pa da ne bom preveč pametna, bom spet nekaj o zarečenem kruhu. Ko sem pred leti začela spoznavati samo sebe in delati na sebi, sem vklopila obrambni mehanizem, ki se mu reče kontrola. Kontrola nad vsem. Nad sabo, svojim delom, drugimi in njihovim delom … in bila strahotno besna, kaj besna, razjarjena (in potihoma užaljena), ko nekaj ni bilo po moje ali kot sem si predstavljala, da bi bilo najbolje. Zame in za druge. Dobro, eno je to, da se res nikoli nisem počutila slišane, ampak to, kar sem počela, pa res ni bilo okej. Dejansko sem živela v črno-belem svetu. Dokler mi ni sestra v enem jeznem pogovoru zabrusila: »Zate mora biti al’ tak al’ pa tak’, vmesne poti ne poznaš. Drugi pa nismo taki. Mi delamo pa tudi ovinke.« Uf, sem bila besna. Jaz?!? Ki sem vendarle spoznala, kaj pomeni biti drugačen, ki sem začela sprejemati drugačnost, postala odprta in sprejemala vse ljudi …

Pa sem se začela takrat spraševati in prevpraševati; sem to res jaz ali je to samo tisto, »kar se spodobi«, kar pač mora biti. Res tako čutim? Globoko v sebi? Nisem. In kako veliko razočaranje je šele to bilo! Kako pa zdaj sprejeti ta del sebe? To razočaranje nad spoznanjem, kakšna da sem? Ker taka pač nisem okej. Ni šlo z danes na jutri, je trajalo, da sem tudi s tem prišla na zeleno vejo, pa še tako me včasih zanese … Ampak ja, ko sem začela sprejemati sebe kot bitje, ki ga tu in tam še vedno zanese v kontrolo, ki je drugačno od drugih, ko sem si dovolila biti pristna, ko sem si določene stvari priznala in se v njih sprejela, takrat, šele takrat sem začela dojemati in sprejemati tudi druge tako. In svet kot pisan. Mavričen. Barvast. Barvit. Lep. Nepopoln.

In ta (ne)popolnost nas zavede in pripelje do zanikanja samega sebe, do zanikanja svojih želja in potreb, do zanikanja želja in potreb drugih. Do zanikanja tega, da je svet, v katerem živimo, lep prav zaradi možnosti, da nismo ukalupljeni, zaradi možnosti, da smo taki in drugačni, zaradi možnosti, da smo, kar smo. In ja, čisto okej je biti nepopoln, čisto okej je spustiti stvari iz rok, čisto okej je priznati, da ob sebi potrebuješ nekoga, čisto okej je biti čustven, čisto okej je biti – ti. In kot tak ljubljen in sprejet.

This Post Has 3 Comments

  1. Jaz pa sem preveč gledala druge in se primerjala. Vzgojni vzorec. Potem pa prišla do mavričnih zaključkov, enako kot ti. Svet je lep v svoji raznolikosti. Jaz pa sem delček tega.

  2. Ja,ko se začne človek odkrivati se mi zdi da bi vsak moral kar knjigo napisati,kakšna spoznanja človek doživlja.Zdaj nazadnje ugotovim da bi otroci in kasneje kot odrasli bili precej bolj srečni, če bi otrokom že v otroštvu prikazovali ljudje svet tak zanimiv,kako je vse zanimivo,da bi bili radovedni,razvijali se v to smer kaj vse je še zanimivo,da bi jih odrasli še vzpodbujali v to.Da bi sami čimbolj odkrivali vse in potem bi jih še bolj vleklo.Saj odkrivajo,samo od odraslih takoj začnejo dobivati filing da se morajo obnašati glede na pričakovanja odraslih,da oni niso tako pomembni in njihova dejanja in v taki miselnosti,vzorcu odrastejo.Zato potem kot odrasli doživljajo/mo toliko travm,depresij,neuspelih odnosov.Že pri kužku vidim ko ga “dresiram”stara beseda,vzgajam.Čim začnem s pravili da ji jih vsiljujem, takoj postane trmasta in noče več poslušat.Isto je pri otroku.

Dodaj odgovor za Zlata Kermelj Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top