031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič
Blog, Nedelja, 3. 5. 2020

Kje smo in kam gremo?

Prejšnji teden sem en dan šla v trgovino. Med iskanjem in zlaganjem stvari v voziček in pozneje, ko sem stala v vrsti, sem opazovala samo sebe in druge in srkala vzdušje. Kot da bi moje srce ječalo ob vprašanjih, ki so se porajala v meni: Pa kje smo se mi znašli? Kje smo? Prav nejeverno, kot da me je šele zdaj ujelo spoznanje, da pravzaprav kljub želji po normalnem očitno tega še dolgo ne bo. V maskah izogibajoči pogledi, vsak z očmi, uprtimi v tla, kot da bi lahko že s stikom z očmi okužili drug drugega, nobene mimike ne moreš prebrati, ničesar … Oblila me je neskončna žalost. A prav zares smo pristali tukaj? Prav zares? Ko se ne bomo upali pogledati v oči, ko bomo samo strmeli mimo drug drugega in izgubili še tisto malo stika, kar ga imamo?

In sem razmišljala, kaj se dogaja z nami. Vzeto nam je bilo tisto, kar najbolj nujno potrebujemo. Stik. Bodisi z očmi in nasmehom, bodisi s stiskom roke, bodisi z objemom. Ljudje smo vendar bitja odnosov, ljudje v največjih krizah potrebujemo drug drugega, da se potolažimo. Kaj naredimo, ko se nam zgodi kaj hudega? Povežemo se z drugimi, kajne? Bolezen ali smrt v družini nas po navadi poveže, ob naravnih nesrečah stopimo skupaj, zdaj, ob tej naravni katastrofi, ko je obstal ves svet, pa nam je bilo odvzeto točno tisto, kar nam od nekdaj omogoča preživetje – združevanje. In pravzaprav ni nič nenormalnega ali čudnega, da se jezimo, da ne moremo iti k ljudem, ki jih imamo najbolj radi, ki jih običajno potrebujemo, da se potolažimo ali veselimo skupaj, ker je to pač čisto človeško; kaj s tem naredimo, je pa že druga zgodba. Si dovolimo vse skupaj prečutiti ali zakopljemo nekam globoko vase, zato ker pač moramo biti pogumni, ker so pač taki časi? Ali se jezimo na vse in vsakogar, ker je to laže, kot se soočiti sami s sabo, svojo nemočjo in žalostjo?

Kaj sem jaz naredila z vso to žalostjo, ki je preplavila moje telo? Nič. Dovolila sem si jo začutiti, dovolila sem solzam, da so zdrsele po licih (tam nekam za tisto presneto masko, da sem ja imela potem še več težav z njo 😊) in šla takoj po prihodu domov v družbo svoje tolažnice narave. In se pustila objeti pomladnim vonjavam in čudoviti zeleni barvi in cvetju in moji reki, ki me vedno znova zna potolažiti.

In poleg narave imamo tu še eno rešiteljico: moderno tehnologijo. Kolikor smo jo pred časom – z mano vred – preklinjali, kako da nam jemlje tisti pristni fizični stik, toliko je zdaj vredna čistega zlata! Si predstavljate, da bi se nam to zgodilo pred desetletji? Kaj bi počeli? Si pisali pisma? Malo za šalo, pa veliko zares: hvala bogu zaradi tehnologije nismo toliko ločeni, kot bi bili, če bi se to zgodilo pred desetletji, pa vendar ta tehnologija ne more nadomestiti človeškosti – verjeti v to bi bilo enako, kot da bi verjeli, da lahko dojenčku mehanski robot nadomesti mamo ali očeta. Preprosto ne gre. Lahko pa nam za nekaj časa nadomesti vse poznano. In poskušajmo, spet in spet. Dokler se svet in mi z njim ne vrnemo v normalno stanje ali začnemo vzpostavljati drugo normalno stanje. In poskusimo kljub maskam pogledati človeku v oči, se nasmehniti in ne pristajati na to, da nas bo – poleg vseh mask, ki smo si jih tako in tako nadeli v življenju, ta fizična maska ovirala pri tem, da se začutimo. Konec koncev pravijo, da so oči zrcalo duše – torej se bosta nasmeh in razumevanje razkrila tudi in predvsem v njih. Človečnost in ljubezen do drugega se lahko vedno pokažeta in izkažeta, pa maska gor ali dol. 😊

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Kje smo in kam gremo?
Ocenite to stran.