Kot duh sem, ki straši, a nima moči …

Ta teden sem že napisala nekaj besed o načinu kaznovanja, ki ga mnogi uporabljajo v odnosih – molku, kuhanju mule, tihi maši … ali kakorkoli že to poimenujete. Povod za moje razmišljanje je klic znanke po mojem zapisu. Obupana mi je razlagala, da moževega načina komuniciranja ne zdrži več. Da ne glede na to, kaj naredi, reče, poskuša, ne prebije zidu molka, ki ga zgradi okrog sebe, ko mu kaj ni po volji, je jezen, prizadet, užaljen, žalosten …, karkoli se pač znajde na njegovem meniju. Svoj izliv žalosti in ogorčenja je končala z besedami: »Ti povem, da bi raje videla, da bi kričal name, kot da utihne za teden, dva … Takrat bi vsaj vedela, da živim, da obstajam, ne pa da se počutim kot duh, ki straši po hiši, v resnici pa nima nobene moči. Hodim za njim in moledujem, naj mi pove, kaj sem naredila narobe, da lahko popravim … A on molči. Niti pogleda me ne! Kot da sem spet majhen otrok, stisnjen v kot. Enako se počutim, kot sem se in se še ob svoji materi. Ona se obnaša enako.« Globoko so se me dotaknile njene besede, ki so izražale popoln obup in nemoč. Kot duh, ki straši, a nima moči … Kot majhen otrok, ki išče pozornost in moleduje zanjo … Saj bom naredila vse, kar želiš, samo ne ignoriraj me, samo pokaži mi, da ti je mar zame! Odziva pa ni …

Strahotno težko padejo tile trenutki molka, ko imaš res občutek, da ne obstajaš, da nisi vreden niti toliko, da bi te nekdo pogledal v oči in ti povedal, kaj ga moti, da se ponižuješ in moleduješ in prosiš za kanček pozornosti, s katerim bo drugi pokazal in dokazal, da mu je še vedno mar zate.

Ljudje smo bitja odnosov in potrebujemo dotik, ki nam govori, ljubljen si, zaželen si; potrebujemo besede, s katerimi izrazimo vse svoje želje, potrebe in strahove ter vse, kar čutimo in doživljamo; potrebujemo pogled v oči, ki nam potrdi iskrenost besed in dejanj bližine, intime. In nihče izmed nas se ne rodi s potrebo po ignoriranju, z znanjem, kako to narediti, ampak z željo po občutku zaželenosti, ljubljenosti, sprejetosti z vsem, kar si. Tega, da v odnosu uporabljamo ignoriranje, nas je moral nekdo naučiti. Pravzaprav smo zagotovo sami zaradi tega strahotno trpeli, če smo to doživljali v primarni družini pri katerem od svojih staršev. A kaj majhen otroček ve, da to ni prav, da je ignoriranje nekaj resnično krutega, samo gleda in trpi in išče ponovni stik, na kakršenkoli način že, samo da bo slišan in viden, samo da bo ponovno dobil občutek, da obstaja, da živi. In kaj mu preostane drugega, kot da se prilagodi? On ne ve, da niti najmanj ni kriv za vedenje svojih staršev, prepričan je, da je odgovoren on. In če bo boljši, mirnejši, tišji, bolj priden, bolj karkoli, bo lahko preprečil ignoranco svojega skrbnika in bo spet ljubljen in zaželen. Hkrati pa se od tega skrbnika nauči, kako se rešujejo konflikti v odnosih: najsi se nauči vedno podrediti in biti tiho in čakati, da se tiha maša konča in hkrati prevzeti odgovornost za vse, kar se dogaja v odnosu, ali pa postane sam tisti, ki ignorira. Ne ena ne druga možnost pa seveda ni tista, ki bi vodila v zdrave in zrele odnose, v katerih sem lahko jaz jaz in lahko povem svoje mnenje, ne da bi bila v strahu, kaj bom s tem sprožila na drugi strani, ali pa začela ignorirati drugega, ker mi ni všeč njegovo mnenje ali vedenje ali karkoli drugega.

In če smo se znašli v takem odnosu? Kaj lahko naredimo? Nasvet iz prve roke: pogovor. Ja, saj vem, kako le, če pa se ena stran noče pogovarjati, druga pa je tiho, ker ne upa več reči ničesar? Malo za šalo, pa precej zares …

Najprej bo treba priti do zavedanja, kdo je za kaj odgovoren. Če sem jaz tista, ki ignorira, sem za to odgovorna izključno jaz sama, ne tisti, ki me je »pripravil« do ignoriranja, in ne glede na to, katere rane mi odpira in prebuja (ker seveda mi jih, drugače ne bi bila skupaj). In če sem jaz tista, ki ignoriranje prenaša, bom prav tako morala sprejeti odgovornost, da to dopuščam, da ne postavim meje temu čustvenemu nasilju, da vztrajam v odnosu, v katerem me pravzaprav ni, ne da bi karkoli spremenila.

Zavedati se moramo začeti, da kot otroci nismo imeli možnosti biti drugačni, kot pa so od nas zahtevali starši, zato da smo bili sprejeti, zato da smo pripadali, pa četudi smo zato morali »ubiti« svoj pravi jaz. Hkrati pa se bomo morali začeti zavedati, da smo zdaj odrasli in kot taki odgovorni za svoje vedenje, svoje odzive. Ampak – ja, seveda, vedno je ampak – najprej bo treba potolažiti in sprejeti ranjeno otroško dušo, se posloviti od tega, česar nismo dobili, in sprejeti, da tisti, ki bi moral z nami biti dober in z nami ravnati spoštljivo in ljubeče, tega, zaradi česarkoli že, ni bil sposoben.

Ko bomo to sprejeli, bo pa odvisno izključno od nas, ali bomo vztrajali v naučenem in torej otroškem odzivu ali bomo končno stopili naprej in rekli, sebi in partnerju, jaz se te igre ne grem več. Ker sem odrasla, ker sem močna, ker vem, da lahko preživim, tudi če se ne strinjam s tabo, ker vem, da si zaslužim več, kot da si želim tvojega kričanja, zato da vem, da me vidiš. Ker vem, da si ti zaslužiš več. Ker vem, da si midva zasluživa več.

Nič kaj lahko delo ni tole, velikokrat zahteva tudi terapevtsko pomoč, ker sami ne zmoremo, ampak katero delo pa pravzaprav je lahko?