031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič
Blog, Nedelja, 21. 2. 2021

Nikoli dovolj vredni

Nikoli dovolj vredni

 

Zadnjič sem govorila s prijateljico, ki me je spraševala, zakaj imajo nekateri ljudje občutek, da nikoli niso dovolj: dovolj vredni, dovolj dobri, dovolj delovni, dovolj prijazni, dovolj … česarkoli že. »Imam občutek, da ves čas čakam, da me bo nekdo pohvalil, da mi bo rekel, da sem nekaj odlično naredila, da sem dovolj dobra sodelavka, da me vidijo in opazijo in cenijo in spoštujejo. Pa realno vem, česa sem sposobna, vem, da delam dobro, vem, da vedno dajem od sebe vse, kar zmorem in znam – kot mama, žena, prijateljica, sodelavka, a se mi zdi, da nikoli ni dovolj. Da – čeprav vem, da v službi naredim vse in še več – razmišljam, da bi rekla še za kakšno dodatno nalogo. A vsak dan pridem popolnoma izčrpana iz službe. Prava norost, vem, a prav ne zmorem uiti temu razmišljanju. Kot da je ves čas z mano tisti glas, ki govori, da nisem dovolj sposobna in da si več od tega, kar imam, itak ne zaslužim in naj neham težiti.«

Verjamem, da so te besede moje prijateljice poznane še marsikomu in se še kdo vrti v istem začaranem krogu po eni strani razumskega zavedanja, da znam, zmorem, naredim in sem dovolj, in po drugi strani nekega neznanega glaska, ki govori popolnoma drugačne besede, ki nas biča in meče ob tla, da nas lahko pohodi in prežveči in se naposled še naslaja nad našim trpljenjem.

Poznano, kajne? Tale »nikolidovoljdobrost« ima tako globoke korenine, da jim težko sledimo. A jim moramo, če želimo enkrat za vselej tisti bičajoči glas umakniti iz svojega življenja. A kako, se sprašujete? Ni čarobne palčke ali preprostega recepta, ki bi dejal, da se vsak dan zjutraj glejte v ogledalo in si ponavljajte, da ste dovolj dobri, ker bodo te besed zvodenele, takoj ko se boste obrnili stran, če že ne isti hip, pa vsaj ob prvem pozdravu šefa, ki bo nenavadno namrgoden, in že bomo iskali razlog njegove namrgodenosti pri sebi.

Ne, moje vprašanje ob takem doživljanju je, komu je bilo tako zelo nemogoče ugoditi. Kdo je bila tista prva oseba, ki nikoli ni bila zadovoljna z nami. Kolikokrat smo ob storjeni napaki(ci) slišali: »Poglej se, kakšen si, da te ni sram!« Ali pa: »Mene je sram, ko te gledam.« Ali pa: »Mene je sram zaradi tvoje slabe ocene.« Ali pa: »Ne hodi mi pred oči, dokler ne boš …« Ali pa: »Čisto si me razočaral.« Ali pa: »No ja, saj je kar v redu tole, ampak lahko bi se še bolj potrudil, veš,« in zraven razočaran pogled in nezanimanje. Vsi, ki brskate po spominu in se takih ali podobnih odzivov ne morete spomniti, hkrati pa doživljate enako kot moja prijateljica: ni treba, da so bile izrečene besede, dovolj je bil prezirljiv pogled, ali pogled, poln razočaranja, ali pogled, poln nezanimanja. Se spomnite občutka, ko ste prišli domov z dobro novico, pa ta ni zanimala ne mame ne očeta? Ker je bilo njuno zanimanje vedno uperjeno v nekaj ali nekoga drugega? Ker je bilo nekaj drugega vedno bolj pomembno od tega, kar doživljate vi? Ker se je morda kaj zgodilo, ker je bil morda kdo v družini bolan, ker je morda kdo ravno takrat, ko ste ju vi najbolj potrebovali, umrl, ali pa enostavno morda zaradi tega, ker tudi sama nista dobila dovolj pozornosti od svojih staršev, nista zmogla dati več, kot sta.

In zdaj smo tu. Z zavedanjem, da smo sposobni, in z občutji, ki govorijo, da nismo. Hudiček pa angelček, a ne? Kaj pa zdaj? Lahko, seveda, živimo še naprej tako, kot smo do zdaj, lahko pa začenjamo stvari spreminjati. In ne z gledanjem v ogledalo in prepričevanjem samega sebe v svojo vrednost, ampak z gledanjem samega sebe v notranjem ogledalu. Kdo nas gleda iz njega, ko se najbolj mrcvarimo? Koga je treba potolažiti in prepričati, da smo vredni in sposobni? Najbrž ne drugih, kajne? Ker oni si bodo svoje mnenje o nas ustvarili ne glede na to, kaj vse mi bomo ali ne bomo naredili. In ker tudi če nas še tako hvalijo, bo tisti hudičevi glasek v nas govoril, ne verjemi, ni res, ne zaupaj, saj ti veš, da nisi dovolj dobro naredil tega in onega. Še enkrat vas vprašam, kdo nas gleda iz notranjega ogledala in koga je treba prepričati? Ja, seveda, odgovor je samega sebe oziroma otroka v nas, ki nikoli ni bil pohvaljen, nikoli začuten kot dovolj dober, vreden, spoštovan in cenjen. Tak, kot je. In da tudi če kako stvar naredi narobe, to ne pomeni, da je on »fuj te bodi«, ampak je njegovo dejanje tisto, ki ni bilo v redu. In da bo naslednjič lahko to dejanje popravil. A če ni bilo tega, če nismo bili deležni popravkov od tistih, od katerih bi vse to morali dobiti, smo zdaj postavljeni pred malce težjo nalogo: samemu sebi omogočiti tisto, česar nismo dobili, slišali, imeli, ko je bil za to čas najprimernejši. In če ne drugače, je pač zdaj po sili razmer ta čas najprimernejši. Nikar mu ne dopustimo, da se ponovno izgubi, ampak ga izkoristimo in povejmo tistemu otroku v sebi, da nam je žal, da smo ga do zdaj pustili na cedilu, a da ga od zdaj naprej ne bomo več. Kajti: zdaj je čas za naju. Za novo ovrednotenje samega sebe, za tolažbo malega otroka, za sočutje ob vsej njegovi neslišanosti. Samo mi smo tisti, ki ga lahko slišimo in začutimo v njegovi ranjenosti, samo mi smo tisti, ki ga lahko potolažimo in ga na novo ovrednotimo. Nihče od zunaj tega ne more narediti, ta priložnost je bila žal zamujena, pa bomo pustili, da jo zamudimo tudi zdaj?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Nikoli dovolj vredni
Ocenite to stran.