Saj po epidemiji boljše bo

»Zvečer, ko se vse umiri in sem tesnobna, spijem en džin tonik. Uf, kako prija! Takoj se umirim,« mi je zadnjič razlagala ena gospa na sprehodu. Že pred epidemijo je dostikrat potarnala, kako hudo ji je, da ne zmore več, zdaj, z dvema šoloobveznima otrokoma, ki se šolata doma, s službo, ki jo dela od doma, pa njen šef nima ravno posluha za to, da ni vsako minuto dosegljiva po telefonu, in z možem, ki hodi delat, a svoje delo podaljša s prijatelji. Prej v bližnji gostilni, zdaj v bližnji garaži. Najbrž ji ni ravno preveč všeč moj pogled, ko se hiti opravičevati: »Res je hudo in resnično ne zmorem več. In tisti kozarec ali dva, veš, tako zelo pašeta. Ne znam ti povedati, kako. Kot da bi vse skrbi v hipu izginile! Pa saj to ne more škoditi, a ne, saj ko bo vse spet normalno, se bom tudi jaz vrnila v normalen ritem.« Pa se bo res?

Pa grem mimo garaž in vidim tam postavati krog možakarjev, precej neurejeno izgledajo. Vsak s svojim pivom se zabavajo, smejejo, pa si mislim, lej, kako jim je fajn. Pa jim je res?

Pa mi razlaga sosed, kako so posredovali v sosednjem bloku, ko se je njihov kompanjon pijan s pestmi lotil svoje matere, s katero živita skupaj in mu ni več želela dati pijače. »Ste poklicali policijo?« sem pobarala. »Ah, ne, kaj bo policija. Zvlekli smo ga stran, mu dali še malo pijače, da se je umiril in zaspal. Kaj bo policija? Saj človek je res dober, resnično, prava nežna duša, ko ne pije, ko pa nekaj spije, ga pa ta žlehtna zagrabi, to je to.« Pa zaščita matere, za katero bi poskrbela policija in ustrezne ustanove? Ah, nima smisla, odmahne z roko. Saj mati je že navajena, kaj pa komplicira, lepo bi mu dala pijačo, pa bi dal mir. In od kod naj jo vzame, če ona živi od uborne penzije, on pa na socialni? Je to pošteno do nje? »Ma ne, lej, saj to je samo občasno, saj zdaj si išče službo, in ko jo bo dobil, bo zagotovo nehal piti.« Pa bo res?

Epidemija z ukrepi na vseh nas pušča sledove, kar je normalno, saj vendar nismo roboti, kajne? Kako se odzovemo na stisko, tesnobo, strah in še kaj, kar čutimo, je pa druga pesem.

In tisti, ki so že prej iskali pomoč v alkoholu, z lahkoto zdrsnejo še en korak globlje. In ga upravičujejo s situacijo, v kateri smo. In ljudje jim modro prikimavajo, češ normalno je, da nekaj spiješ, saj drugače se ne da zdržati v teh časih.

In ko bodo ti časi minili? Bodo še tako tolerantni, tako sočutni in empatični? To me malo spominja na tiste upe, kako bo po novem letu vse boljše, pa na sklepe, ki jih delamo, in upe, ki jih polagamo … v nekaj, kaj je tisto nekaj, pa po navadi niti sami ne znamo povedati. In, roko na srce, ti sklepi ostanejo zaprašeni v omarah naših glav, dokler jih ob letu osorej ne potegnemo ven, kajne?

In zakaj bi bile zgodbe z alkoholom drugačne? Ne, še težje bodo postale, ker alkohol ni nedolžna stvar, alkohol je – vsaj v našem prostoru – množično tolerirano zdravilo za karkoli. In ga zdaj še bolj toleriramo in opravičujemo in upravičujemo in si zatiskamo oči in se tolažimo, da bo bolje. Kdaj? Po epidemiji? Resno? Takrat bo pa druga stiska, ki jo bo »treba« zalivati, takrat bo pa drugačna tesnoba, ki nas bo stiskala v prsih in za katero bomo iskali (od)rešitev. In če smo že zdaj globoko v alkoholu, bomo samo še globlje korakali vanj. Kajti niso zunanje okoliščine, ki nas silijo vanj. Nikoli. Tisto, kar nosimo v sebi in s čimer ne moremo zdržati, nas sili vanj. Tista potreba utišati bolečino, glas, ki pravi, da nismo vredni, dovolj dobri, cenjeni, ljubljeni, nas sili v pitje. Ne žena, ne mož, ne izguba službe, ne tečen šef v službi, ne otroci, ki se šolajo od doma, ne epidemija. Samo tisti notranji glas. Tista notranja bolečina. Tista notranja rana, ki kriči in vpije in prosi in moli, naj jo že enkrat slišimo. In ta bo ostala, tudi ko ne bo več epidemije, tečnega šefa, žene, moža, otrok. Tudi ko bomo ostali sami samcati, v družbi »najboljšega prijatelja«, bo opominjala nase. In tu se skriva pomoč, ne pa v opravičevanju in toleriranju in nalivanju alkohola.

In ja, zelo dvomim, da bo gospa z začetka zgodbe ob koncu epidemije nehala piti, močno dvomim, da se bo druščina iz garaže po epidemiji nehala zbirati, in bo gospod, ki pretepa svojo mater, prenehal piti, ko bo dobil službo. Ker to enostavno pač ne gre tako. Ker zasvojenosti ne odpraviš z zamahom roke. Pa kako lepo bi bilo, če bi bilo tako lahko!

Če ste torej svojci, ukrepajte, ne čakajte, če ste prijatelji, povejte, da vas skrbi za prijatelja, ki pije preveč, in mu ne nalivajte več pijače, ampak mu prisluhnite, če ste sami preveč globoko v alkoholu, poiščite pomoč. Zdaj, ne po epidemiji. Zdaj, ne po novem letu. Zdaj, danes, ne jutri. Ker, saj vemo, da tisti »samo danes še, jutri pa neham«, nikoli ni samo danes, kajne?

Da se, sem pisala zadnjič, marsikaj se da, če le po eni strani ne spodbujamo in opravičujemo in če si nehamo zatiskati oči. In če po drugi strani priznamo sami sebi, da smo nemočni.

Nismo v vojnem stanju, smo v enem čudnem obdobju, a to nikakor ne pomeni, da ne moremo poiskati pomoči. Ta obstaja, samo poiskati jo je treba. Vprašanje pa je, koliko si je v resnici želimo.