Sprejemanje samega sebe

Biti sam s sabo je lahko ena izmed najlažjih stvari, ko se naučimo živeti s samim sabo. Lahko pa je tudi ena najtežjih stvari, dokler bežimo pred sabo in iščemo nekoga, ki bo zapolnil tisto grozljivo gluhoto, ki se poraja v nas, ko smo sami, tisto grozljivo osamljenost, ki govori, da se itak ne splača, da boš itak ostal sam, da itak ni nikjer nikogar zate, ki bi ti stal ob strani in te imel rad. 

To razmišljanje mi je še kako znano, tudi sama sem se vrtela v tem začaranem krogu bežanja pred sabo in iskanja tistega, magičnega, nekoga, ki bo prišel in rekel, nisi sama, tukaj sem s tabo. Pa so bili okoli mene ljudje, ki so mi to govorili, a kaj ko jim nisem verjela. Nisem verjela v to, da bi lahko nekdo pomagal – meni, ker kdo pa sem jaz, da bi mi kdo pomagal. Nisem verjela, da bi lahko bilo komu mar – zame, ker kdo pa sem jaz, da bi mi nekdo dajal košček svoje pozornosti. Nisem verjela, da bi lahko nekdo naklonil ljubezen – meni, ker kdo pa sem jaz, da bi me nekdo imel rad …

Tisti ranjeni del v meni pa je klical, kričal in jokal, naj ga slišim, naj ga uslišim, naj ga vidim, naj bom z njim, naj ne bežim pred njim … A sem bežala in bežala, dokler nisem imela več kam bežati, dokler ni bil čas, da ga pogledam in vidim, da ga poslušam in slišim, da se ga dotaknem in objamem in ga sprejmem. Sprejmem? Tisto, česar ne morem sprejeti, tisto, s čimer se ne morem sprijazniti pri sebi, tisto, kar sem v afektih počela, sebi in drugim, tisto, ob čemer me prežame sram od pet do glave, tisto, česar nočem niti videti niti se tega dotakniti v mislih? Vse to naj sprejmem? Kako?

Verjamem, da se marsikdo sprašuje enako, kot sem se spraševala jaz. Kako sprejeti tiste koščke sebe, ki se jih sramuješ, še več, ki bi jih najraje izbrisal iz svojega spomina, da nanje nikoli več ne bi pomislil? Tista nikoli uresničena hrepenenja? Tiste tako globoke rane, ki nikoli ne nehajo krvaveti? Kako? Težko je, a tu se po mojem mnenju vse skupaj začne. Kajti dokler bežimo pred temi svojimi delčki, bežimo tudi pred vsem lepim, kar se skriva v nas. Dokler bežimo pred mračnostjo, ne moremo videti svetlobe v sebi, in dokler bežimo pred svojimi ranami, jim dajemo moč, da upravljajo nas, naše življenje. Ko so izgovorjene, pa četudi samo pri sebi, ko si jih ogledamo in zdržimo z bolečino, ki se poraja v nas, ko se soočimo s svojimi demoni, takrat, šele takrat nas začnejo, počasi, spuščati iz svojega primeža. In ko nehamo bežati pred temo, nehamo bežati tudi pred svetlobo. In ko sprejmemo temo, lahko sprejmemo tudi svetlobo. In šele takrat, ko sprejmemo sebe, ko vzljubimo sebe kot celoto, šele takrat si damo možnost verjetja v to, da nas lahko imajo radi tudi drugi, šele ko prepoznamo svojo vrednost, lahko sprejmemo, da nas cenijo drugi, šele ko nam postane mar zase, lahko verjamemo, da je drugim mar za nas.

In da ne bo vse skupaj zvenelo kot pravljica; kar smo dobili in česar nismo dobili v svoji preteklosti, je globoko zažrto v naša telesa, tako globoko, da so korenine dostikrat popolnoma nevidne in težko dostopne. In ravno zaradi te globoke zakopanosti se lahko tu in tam še vedno prebudi tista mala nikoli slišana in osamljena punčka ali tisti mali nikoli slišani fantek in ponovno prevzame vajeti življenja v svoje roke. A tokrat je drugače, tokrat ga lahko slišimo, tisto malo dete, in ga potolažimo. Kot odrasli. Kot tisti, ki vemo, za čim vse je to dete jokalo, po čem vse je hrepenelo, kje vse je bilo ranjeno. Ker sprejetje samega sebe je sprejetje v polnosti in v tej polnosti smo sposobni potolažiti samega sebe in bivati v odnosu s samim sabo. Takrat pa tudi na široko odpremo vrata bivanju v odnosih z drugimi. In kaj je lepšega kot to?