Zadnjič sem po televiziji mimogrede ujela besede iz naslova, češ da je jeza greh. In…
Sram me je! Kaj pa zdaj?
V prvem razredu sem pela v zborčku. Kot bi bilo včeraj, se spomnim sramu, ki sem ga začutila, ko je učiteljica krožila okoli nas in poslušala, kdo »fuša«. Ker sem nekako slutila, da sem to jaz, sem samo odpirala usta in se delala, da pojem. Ko sem končno zbrala pogum in resnično zapela, ne samo odpirala ust, mi je pred vsemi zabrusila, da brundam kot medved. In mene je preplavil sram, tisti vseobsegajoči sram, ko bi se najraje vdrl v zemljo.
O tem nisem spregovorila z nikomer, ker me je bilo preveč sram. Dolga leta sem se delala norca iz sebe, češ da brundam, in s tem prikrivala svoj sram pred petjem pred drugimi in vedno razlagala, kako da nimam posluha. Pa tako zelo rada sem pela, ker mi je bilo to položeno v zibelko, ker se je to pač pri naši hiši počelo, ker si je oče žvižgal navsezgodaj zjutraj, ker me je kdaj prišel zbudit s pesmijo, ker sem lahko kdaj prijela mamo za roko in me je uslišala in namesto svojih ljubljenih Slakov na gramofon položila Tike tike tačke; ker smo s pesmijo živeli.
Zakaj vam to pišem? Zakaj vas obremenjujem s svojim »sramotnim spominom«? Ker je točno to to, kar se nam v življenju dogaja. Ker se občutja, zaznana zelo zgodaj, neizbrisno vpišejo v nas in z njimi živimo, prepričani, da je vse, kar smo slišali, res. Ker nas to, kar smo dobili v zgodnjem otroštvu, določa tudi v odraslosti. Strah, sram, krivdo, žalost, jezo (seveda pa tudi vse, kar je pozitivnega) nosimo s sabo, kot da smo to dejansko mi, kot da je to naš resnični jaz, ki nas določa in na katerega smo obsojeni. Na veke vekov. Amen.
Zdaj – lahko verjamemo, da smo to dejansko mi in da nimamo moči ničesar spremeniti, lahko pa gremo po drugi poti, po poti odkrivanja samega sebe, odkrivanja svojega jaza, prekritega z maskami, določenimi od drugih. Lahko torej govorimo, tega jaz ne znam, tega jaz ne zmorem, ker sem tak in tak in tak, lahko pa se začnemo spraševati, ali sem res tak in tak in tak. Lahko se zabubimo v nemoč, češ kakšne krivice so se nam dogajale (in verjamem, da so se, ena hujša od druge!), lahko pa začnemo odpirati oči. Prva pot se zdi navidezno lažja, ker je znana, ker je priročna, ker ob njej ne trpimo in ker nam množica govori, kako je vse dobro in prav za nas, kako moramo misliti pozitivno, kako moramo odpustiti tukaj in zdaj takoj, kako moramo pozabiti jezo, kako pravzaprav ni treba narediti ničesar drugega kot čičati in čakati in vesolje nam bo prineslo vse, kar potrebujemo, nas osvobodilo vsega hudega, nas odrešilo. Aja, pa še to: popolnoma nesmiselno se je poglabljati v preteklost, ker je itak ne moremo spremeniti, ker je tam, kot je, in tam, kjer je, naj ostane, mi pa pojdimo naprej. Srečni, veseli in odrešeni. A kaj ko ta presneta boleča čustva kar ostajajo in ostajajo in ostajajo, kajne? Tudi če si še tako zelo govorimo pozitivne misli in opevamo, kako je dobro vse, kar nam je prišlo in nam še pride na pot, ostajajo. In se prebujajo. In težijo. In kličejo, naj za božjo voljo že nekaj naredimo, da bo prišlo do olajšanja, ne hipnega, ne minutnega, ampak dolgotrajnega. Ker je dovolj trpljenja in pacanja.
In to je druga pot. Zelo neprivlačna, včasih presneto boleča, naporna, taka, ki te lahko za trenutek razsuje na prafaktorje, taka, da se ti kdaj zdi, da je to, kar počneš, popolnoma brez smisla, taka, da ostaneš brez besed. Brez besed nad bolečino, ki se zdi tisti hip neznosna, a hkrati ostaneš brez besed – ob spoznanju, da je lahko ta bolečina predvsem osvobajajoča, ob spoznavanju in spoznanju, kdo sploh ti si. In postopoma ugotoviš, da se razdrobljeni delci počasi sestavljajo v celoto, in postopoma začneš dihati svobodno s tem, kar si.
In ja, preteklosti ne moremo zbrisati, vedno bo ostala zapisana v nas, lahko pa jo obvladujemo in ji ne dovolimo več, da nas vodi v zdajšnjih trenutkih.
In moj sram ob petju na glas, pred drugimi? Še se kdaj prebudi, priznam, saj sem vendarle samo človek kot vsi drugi, me pa ne ovira več, da kljub temu ne bi zapela. Ker mu ne dovolim več, da bi me omejeval, in ga ne skrivam več ali potiskam stran. Sprejmem ga kot nekoga, ki me tu pa tam obišče. Pogledam ga v oči in mu rečem: »Ne, dragi moj, ne boš me več obvladoval in vodil.« In sva zmenjena. Kako ste pa vi dogovorjeni s svojimi težkimi čustvi?
This Post Has 0 Comments