skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Strah me je …

Najbrž smo vsi kdaj slišali, da je strah votel, okoli ga pa nič ni. Dostikrat se ustavljam pri slovenskih pregovorih, se nad njimi jezim ali pa kakšnemu tudi prikimam. Tukaj pa, priznam, nisem čisto prepričana, kaj so naši predniki želeli povedati. Da strahov ni? Da so, pa jih je nesmiselno upoštevati? Da jih je bolje ignorirati, ker če jih bomo ignorirali, bodo čudežno izginili?

Če je mene nečesa strah in nekdo zamahne z roko in reče, da se je čisto brezzveze bati nečesa; da to sploh ni pomembno; da sem pa res čudna, če me je tega strah, mi pove kaj? Da tisto, kar čutim, ni pomembno? Da je moj strah neumen? Da sem posledično jaz neumna, ker se tega bojim? Kaj slišimo, čutimo ob teh besedah?

Dejstvo je, da strahovi obstajajo. Da je strah eno izmed čustev, ki nas lahko obvaruje pred odločitvami, ki lahko spravijo v nevarnost nas ali nekoga drugega. Da je dobro, da občutimo strah, zato da vnaprej premislimo o svojih dejanjih.

Dejstvo pa je tudi, da je strah eno izmed čustev, ki nas lahko drži nazaj, da ne poskusimo nečesa novega, da nas ima na vrvici in mi plešemo po njegovih taktih. Govorim o tistem strahu, ki nas, lahko tudi čisto nezavedno, drži v primežu in nas ne spusti, dokler se ne postavimo predenj in ga ne pogledamo v oči. Kdo si ti in kaj želiš od mene? Pred čim, misliš, da me braniš? Pred kom? Pred drugimi ali pred samim sabo?

Kaj dobite, če si odgovorite na ta vprašanja?

Koliko laže je po eni strani vztrajati v nekem odnosu, v katerem samo životarimo, kot pa se spopasti s tistim strašljivim vprašanjem, kaj bom pa potem. Kdo pa sem sploh jaz brez njega, nje? Koliko laže je vztrajati v zasvojenosti, kot se spopasti z grozo, kaj bo pa potem, kako bom pa živel brez tega? Koliko laže je ne končati nečesa, ker kaj bo pa potem? Bo sledil moj uspeh? Kako, če so mi pa vedno govorili, da tega nisem sposoben narediti? Koliko laže je govoriti, kako so vsi drugi krivi za vse, kot se spogledati z lastno odgovornostjo, s svojimi dejanji? Koliko laže je vztrajati v vlogi žrtve in biti nemočen kot prijeti življenje v svoje roke in si priznati, da pravzaprav si v tej svoji nemoči silno močan? Da držiš vse v šahu s svojo nemočjo? Ker če boš močan, boš pa kaj? Moral začeti nekaj delati? Se boriti? Kako, če so pa vedno vsi govorili, da ne zmorem … In tukaj je jedro vseh strahov. Ne to, kar se kaže na površini, ampak kar se skriva v globini.

In še tako zelo strašljiv strah lahko premagamo, ne z ignoriranjem, ampak s tem, da se zazremo v njegovo jedro, v njegovo bistvo in hkrati poslušamo glasove, ki se oglašajo v nas. Ti boš dosegel to in to? A bejž? Ti?!? Ki pa res nikoli nisi kazal kakšne pretirane inteligence? Čigav je ta glas? Je moj? Od kod se je znašel v meni? Kdo mi je najprej to govoril in sem te besede posvojil? Se res bojim uspeha ali tega, da bom ob njem dobil občutek, da to bi pa res lahko dosegel vsak in da pa res nisem nič posebnega. Ko bo nekdo zamahnil z roko in rekel, daj, daj, to pa res lahko vsak naredi? Četudi bo to naredil samo v moji glavi ali pa bo to samo moj glas … Kaj se torej skriva za tem strahom?

Torej: strahovi so, ali so votli ali ne, je pa odločitev slehernika. Kajti strah nas lahko zapelje, lahko je nemi ljubimec našega življenja, lahko pa postane zavestni spremljevalec, ki nas opozarja na realne nevarnosti, ne pa na tiste, ki smo jih bili prisiljeni nekoč nekje posvojiti.

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top