Tako zelo sem osamljena!

Tako zelo sem osamljen, osamljena, dostikrat slišim od ljudi okrog sebe in na terapijah. Čas, v katerem živimo, je čas, ki ponuja in omogoča skoraj že neskončne možnosti, a po drugi strani, kot da je znanilec odtujenosti med ljudmi in posledične osamljenosti. Sedimo za svojimi ekrani in štejemo všečke, ki jih ima posamezna objava, ter se z njimi napajamo, češ kako zelo pomembni da smo, po drugi strani pa obupujemo, če tistih, ki všečkajo našo objavo, ni dovolj. Ne, seveda nimam ničesar proti družabnim medijem. Iskreno vesela sem, da jih imamo, in hvaležna, ker se lahko povezujem z ljudmi, tudi če jih ne vidim, pa vendar se sprašujem, kam nas vse to pelje. Oziroma se pravzaprav ne sprašujem več, ker so posledice vidne povsod, že če samo malo pogledamo okoli sebe in niti ne spremljamo opozoril o naraščanju depresije in anksioznih motenj v tako zelo opevani zahodni kulturi, v kateri so nam materialne dobrine na dosegu roke, v drugem planu pa ostajajo že skoraj pozabljene vrednote.

Vedno znova poudarjamo, kako zelo pomemben je za otroka odnos, kako pomemben je dotik, kako zelo pomembna je uglašenost nanj, kako zelo pomemben je sočuten odziv nanj, kar nekako mimo nas pa gre zavedanje, da tudi odrasli nismo imuni na vse to, čeprav nas okolje vedno bolj prepričuje v samozadostnost in v to, da pa res ne potrebujemo nikogar ob sebi, da smo lahko sami in srečni. Spet – vse to drži, ampak se vedno znova in znova sprašujem: za kakšno ceno?

Ker če nas vsi prepričujejo v to, da smo sami sebi dovolj, zakaj in od kod toliko osamljenosti? Zakaj poseganje po alkoholu, mamilih, čemu zatekanje v nerealno življenje za ekrani? Če pa je biti sam in samozadosten postala tako enkratna in tako velika vrlina?

Ker vsi pač niso rojeni za to, da živijo sami; ker nekateri pač potrebujejo ob sebi človeka, s katerim delijo dobre in slabe trenutke; ker nekateri pač vidijo smisel življenja v tem, da ga delijo z drugo osebo; ker je to pač nekako naravno, ker smo ustvarjeni za to, da živimo v odnosih, ne pa osamljeni vsak na svojem koncu. A si tega pravzaprav ne upamo priznati, ker nam vedno znova vbijajo v glavo, da to ni prav, da moramo znati preživeti sami, ker če ne zmoremo, nam znajo hitro nalepiti kakšno nalepko. Z nalepko pa pač nihče ne želi živeti, kajne? Zato raje stisnemo zobe in se delamo, da je vse oh in sploh super, v notranjosti pa krvavimo in kričimo, a vso to bolečino skrivamo za nasmejano masko.

Pa če bi se enkrat za vselej požvižgali na to, s čimer nas dnevno pitajo? Pa če bi končno rekli, ne zanima me, da mi dopovedujejo, kako zelo srečni smo lahko, ker smo samozadostni in sami? Zakaj bi se morali v nedogled pretvarjati, kako zelo zadovoljni smo v svoji osami, in se začeti povezovati? Vem, da se zna marsikdo obregniti ob to in mi hitro povedati, da moraš biti najprej srečen in zadovoljen sam s sabo, preden si lahko srečen in zadovoljen v odnosu z drugim, ampak kako za božjo voljo naj do tega pridem v – osami? Ja, drži, da moraš biti najprej v globini srečen s sabo, ampak spet – kako naj do tega pridemo, če nimamo zrcala, če nimamo odnosa, v katerem bi se preizkušali? Pa ne govorim (samo) o partnerskem odnosu, govorim o odnosih z ljudmi na splošno, o odnosih s sosedi, prijatelji, znanci, kolegi … Vsak odnos nekaj da, eni več, drugi manj, prav vsak pa zagotovo več kot tisti navidezni, virtualni.

In, ponovno, ne bom rekla, da je lahko, rekla bom ravno obratno – da je presneto težko stopiti izza maske in si priznati, da ta osamljenost peklensko boli, nato pa začeti delati prve korake k (ponovnemu) odkrivanju zadovoljujočih odnosov.

Kakorkoli klišejsko se že sliši – sami sebe ne moremo zaceliti, zacelijo nas lahko odnosi, ker so nas ravno ti pripeljali do tu, kjer smo danes. Osamljeni in zaprti v svoj svet. Ga bomo začeli deliti z drugimi?