Zadnjič sem po televiziji mimogrede ujela besede iz naslova, češ da je jeza greh. In…
Ti si kriv! Ne, ti si kriva!
Včeraj sem na sprehodu čakala, da moja štirinožka prebere vse novice po tleh in bližnjem grmovju, ko je mimo prišel vidno razburjen par, ki v svoji razburjenosti ni opazil, da je tam nekdo, ki lahko sliši njune besede. »Ti si kriv, da nisem …« je vpila ona, on pa na ves glas nazaj, da je ona kriva, da on ni … Klasična zgodba in vsem nam tako domača, kajne? In hkrati tako zelo v srce segajoča in žalostna.
Ja, seveda se prepiramo, seveda nimamo vedno istega mnenja – in res hvala bogu za to – , a eno je prepirati se, drugo pa je pri tem zvračati krivdo na drugega. Podtikati odgovornost za svoje dejanje drugemu je Sizifovo delo, je kot podtikanje kukavičjega jajca v tuje gnezdo in se delati francoza pri tem. Pa da ne bo pomote, vem, da tega nihče ne dela zanalašč, dokler ne pride do zavedanja, čemu je namenjeno zvračanje krivde na drugega, in je seveda ta manever popolnoma poznan in domač tudi meni.
Zakaj je Sizifovo delo? Ker od tega pravzaprav nihče nima prav nič. Ja, morda začutim olajšanje, ko prevalim za svoje dejanje odgovornost na drugega (češ, s svojimi besedami me je pripeljal tako daleč, da sem pobesnela – torej je kriv on, ne jaz!), pa vendar se pri meni oglaša glasek, ki me črviči in sprašuje, ali to resnično drži. Pri sogovorniku pa s tem ne dosežemo drugega kot jezo ali pobesnelost, ker se spet počuti okrivljenega za nekaj, česar ni storil. In se zavrtiva v začaranem krogu valčka jeze in zamer in neskončne izčrpanosti. In kuhava zamero in jo nekako – bog ne daj z zazrtjem vase in priznanjem lastne odgovornosti niti samemu sebi, kaj šele drugemu – prekuhava, dokler naslednjič neizgovorjeno spet ne zavre. In spet zapleševa svoj priljubljeni valček.
A ni škoda? A ni to tako zapravljanje časa in življenja in energije in odnosa?
Enkrat sem že uporabila citat logoterapevta Viktorja Frankla (mimogrede, če kdo ne ve, gospod je preživel koncentracijsko taborišče, v katerem so pobili vso njegovo družino, pa je nekako uspel najti smisel življenja in se dvignil nad grozote ne s sovraštvom, ampak ljubeznijo), pa ga bom zapisala še enkrat: »Med dražljajem in odzivom obstaja prostor. V tem prostoru je naša moč, da si izberemo, kako se bomo odzvali. V našem odzivu pa sta naša rast in svoboda.«
Na neko obtožbo ali neko trditev se odzovemo v skladu s tem, česar smo se naučili, v skladu s tem, kako se odzove naše telo. In od tod naša nemoč in jeza in bes, ki prideta iz nje, ker smo strahotno prizadeti, kako nas drugi spet ne sliši in razume, ker ponovno ne prizna svojega deleža odgovornosti, ker vendar mi vemo, kaj je resnica. Ampak, veste kaj? Naša resnica je obarvana z našimi izkušnjami, resnica drugega pa z njegovimi. In za oba je njuna resnica ena in edina. In nihče ne popusti. In oba iščeva razumevanje pri drugem, ki ga ne dobiva. In oba se počutiva ogoljufano, kot sva se počutila že tolikokrat prej. Pa ne samo v tem odnosu, v veliko odnosih pred tem. In se zapreva vase in pestujeva svojo bolečino vsak zase. In se oddaljujeva in beživa.
Pa če bi poskusili drugače? Vir bolečine, ki se prebuja v nas, namreč ni naš sogovornik, ampak se nekaj v našem telesu ob njegovih besedah prebudi. In tam se skriva odgovor in tam se skriva resnica. Kaj se prebudi v meni takrat? Katera občutja? Na katera se odzovem tako burno? In ko bomo vstopili v ta – izključno svoj svet – s sočutjem in ljubeznijo, se bomo lahko odzvali drugače. In tam, v tistem drobcu, se po Franklovo skrivata rast in svoboda. Ne v drugem. V nas.
In ko si bomo dovolili vstopiti v ta svet, ko bomo z vso ranljivostjo dovolili vanj vstopiti tudi drugemu, ki ga imamo radi, bomo razumeli – s sočutjem. Sebe in drugega. In takrat se bomo lahko odzivali s sočutjem – do sebe in drugega. In takrat ne bo več pomembno vprašanje krivde in odgovornosti, takrat bova lahko zaplesala valček v ritmu razumevanja, ljubezni in sočutja. Za to pa se splača malo garati, kajne?
This Post Has 0 Comments