Življenje je tako težko!

Se najdete v naslovu? Se z njim strinjate? Jaz se, delno. Ker zna biti včasih res presneto težko, kruto in krivično do nas. Ko se zgodijo nepredvidljive stvari in obstanemo na točki, ki ni točka nič, ampak gre v popolno negativo, ko se s prsti na vse kriplje oklepamo še tistih zadnjih drobcev upanja, hkrati pa razmišljamo – se sploh še držati ali popustiti oprijem in prosto pasti? Takrat po navadi zavzdihnemo: pa zakaj mora biti tako težko? Kaj sem naredil narobe? Komu sem se zameril?

Poti, po katerih hodimo, niso brez ovir, niso brez trnja, da bi lahko vse življenje bosi tekali po njem, ampak je včasih treba obuti čevlje z debelimi podplati, da lahko stopimo naprej. Že, že, boste rekli, vse to vemo, ampak kje najti take čevlje, ko pa nam, karkoli obujemo, ni prav, ko pa, kamorkoli se obrnemo, naletimo na zid?

Pa je to res? Res ni izhoda? Ali že samo zaradi tega, ker »vemo«, da je življenje težko, ker se nam to pretaka v krvi, ker nam je bilo položeno v zibelko, vztrajamo pri tej ideji? Da pač ne more biti drugače?

Kolikokrat lahko preberem, da ljudje zaupajo samo nekomu, ki je že enkrat ali večkrat padel, ki ima v življenju tragične izkušnje, kajti samo on ve, kaj je življenje v resnici. Sama se dostikrat sprašujem, ali smo, generacije in generacije, vzgojene v krščanskem duhu trpljenja in posledičnega odrešenja, zares toliko prežeti s tem, da v to preprosto verjamemo? In da ne verjamemo nekomu, ki zna življenje – kljub temu da je včasih težko in se tega tudi zaveda – zajemati s polno žlico, v njem uživati in se ga radostiti? Ne, ker on pa res ne ve, kaj je življenje, ker nikoli ni – padel, slišim.

Tudi meni, priznam, so fascinantne zgodbe ljudi, ki so doživeli neznosno trpljenje in v tem našli neki smisel, sploh sem vedno navdušena, kaj so uspeli narediti iz vsega, kar so doživeli, in kakšne osebe so postali. Pa vendar – mar nas ne ravno ti ljudje učijo, da smisel ni v trpljenju? Mar nam ne ravno oni govorijo, kako uživati življenje, se ga radostiti? Okej, so šli čez trpljenje in vedo, kaj je nasprotje temu, pa se vendar vprašam – nam res mora biti za vzgled trpeč človek, človek, ki trpi kot Kristus na križu in se potem odreši, ali je lahko vzgled tudi tisti, ki se je pa temu uspešno izognil? Ne, ta pa že ne, ta pa že ne ve. Nikoli ni padel, nikoli ni trpel. Mar res? Morda si je pa rekel, ne, ne bom šel po poti svojih prednikov trpljenja in bom prej kaj storil, da to tja sploh ne pridem! In ali ni taka izkušnja enako dragocena?

Ali ne bi bilo dobro, ko bi začeli zaupati ljudem z drugačnimi zgodbami? Ljudem, ki ne verjamejo v nenehno trpljenje? Ljudem, ki znajo živeti s tisto notranjo radostjo v sebi, ki priča o tem, da se ne pustijo potegniti v masovno razmišljanje o trpljenju in o usodi, ki pač je, taka, kot je? Ljudem, ki vidijo življenje kot akcijo, kot dogodivščino, kjer si enkrat spodaj, drugič zgoraj, večinoma pa nekje vmes? Ljudem, ki bodrijo s svojim zgledom, ki so pristni v svoji radosti in se ne nehajo čuditi življenju?

Seveda nikomur ni kar tako postlano z rožicami, marsikdo je šel skozi res hudo življenjsko preizkušnjo, ne da bi sam zmogel vplivati na to, a zdaj nismo več nemočni otroci, ki bi pustili, da nosimo na svojih plečih vso težo tega sveta, in podlegali mnenju, da moramo biti bičani in križani, zato da bomo izkusili življenje. Zato: ja, življenje zna biti presneto težko, a zna biti hkrati presneto radostno in igrivo in ljubeče. Kako ga gledate, predvsem pa živite vi?