Najbrž se boste strinjali z mano, da živimo v nekem čudnem času, ko je pomembno vse kaj drugega kot negovanje odnosov, in marsikomu še na misel ne pride, da je s tem karkoli narobe, toliko, da bi šel na zakonsko svetovanje. Še več, živimo v času, ko nas na vsakem koraku opozarjajo, naj bomo močni, neodvisni, naj se ne navežemo preveč. Sploh ženske naj bi bile neodvisne, močne, in ko bomo take, bomo s svojim partnerjem živele srečno do konca svojih dni. Do neke mere drži, da moramo biti samostojni in močni, pa vendar – zakaj pa smo v odnosu, če ne zato, da zaupamo, da smo z drugim, ki nam bo pomagal, na katerega se lahko naslonimo, ko nam je hudo, ob katerem smo lahko ranljivi? Ranljivi? Groza in strah. Ker to je pa nekaj najhujšega, ker nas lahko drugi izkoristi. In tu nastopi zakonsko svetovanje, tukaj se učimo, da biti ranljiv ne pomeni biti šibek, ampak ravno obratno – pomeni biti močan. In zakonsko svetovanje se vama pomaga srečati v tej ranljivosti, pomaga vama, da se srečata v bolečini, ki jo nosita v sebi, v bolečini, ki je hkrati različna, a vseeno tako zelo podobna. »Če mu bom ponovno zaupala, se bojim, da bom spet izdana,« dostikrat slišim. Od moškega ali od ženske. Toliko strahu pred intimo, pred zbližanjem! In toliko več moči za večni boj, kdo bo koga. Kdo bo glavni. Kdo bo bolj popoln. Pa res gre za to? Ali za tem skrivamo vse svoje strahove, vso svojo ranljivost, ki si je ne upamo priznati niti sebi, kaj šele drugemu? Kako bi bilo preseči svoj strah, kako bi bilo ponovno tvegati? Ponovno zaupati? Njemu, njej, sebi, svojim čustvom? Kako bi bilo stegniti roko, se partnerja nežno dotakniti in mu zaupati, da ga pogrešate? Njega, njegovo nežnost, njegovo zaupljivost? Zakonsko svetovanje ponuja nekaj novega, kajti to ni bojišče, ni kraj za pretvarjanje, je mesto za vajino ranljivost, je mesto za vajino zaupanje. Je kraj za vaju – oba in vsakega posebej.

Zakonsko svetovanje s terapevtom ni čudežna dežela, lahko pa pripomore k večjemu razumevanju. Pomaga vama, da se slišita, da se začneta poslušati, poiskati, kaj vaju povezuje, na novo odkrivati in navezovati. Zakonsko svetovanje pomeni uro miru, uro varnega odkrivanja samega sebe in drugega, poglabljanja vase, v vajin odnos, pomeni iskanje izgubljenega upanja. Takrat sta lahko vidva vidva. Vidva brez pretvarjanja in brez fige v žepu.  

Ker konec koncev sta se najbrž zato enkrat zaobljubila drug drugemu? Da si bosta zvesta, pa ne samo v telesnem smislu, ampak zvesta sebi in svojim vrednotam. Zvesta ljubezni, ki vaju je privedla skupaj. Zvesta upanju, ki sta ga toliko let gradila. Zvesta svojemu odnosu, zvesta času, ki ga preživljata skupaj. In zakonsko svetovanje je tudi to – preživljanje časa skupaj. Tam je čas samo vajin, tam sta samo vidva in vajin odnos. Vidva, ki vama je doslej uspelo prepluti marsikatero čer in zakonsko svetovanje vama bo morda pomagalo prebroditi še to, največjo, s katero se soočata do zdaj.

Res je, kot sem zapisala že prej, čas, v katerem živimo, dejansko ni naklonjen odnosom. Ni naklonjen poglabljanju vase, v naju, ampak je v ospredju vse kaj drugega. Ni počasno uživanje življenja, ampak je prava dirka, v kateri pozabljamo na tisto, kar je najpomembnejše – nase in na odnos, ki nam je nekoč pomenil največ.

Četudi je svet tak, kakršen je, pa vendarle sama zelo optimistično zrem v prihodnost, kajti na zakonsko svetovanje prihajajo pari, ki si resnično želijo napredka, ki ne želijo zbežati iz odnosa, ampak se zavedajo, da je vanj treba nenehno vlagati. In uspeva jim! In zame ni večje nagrade, kot je ta, da vidim, da jim uspeva delati nove in nove, četudi morda na začetku zelo majhne korake. Bosta tudi vidva med njimi?

The post Zakonsko svetovanje ne pomeni konca, ampak upanje v nov začetek first appeared on Andreja Tasič.

Nekako normalno je, da v družini in partnerstvu prihaja do prepirov. Različni ljudje živimo skupaj, vsak s svojimi željami in potrebami, ki jim je v hitrem tempu življenja včasih resnično težko slediti, jih slišati in upoštevati. Ne slišimo jih, ne svojih ne partnerjevih in ne otrokovih, ali pa imamo mi sami občutek, da nismo slišani. Pride do zamer, do trenutkov tišine, do tega, da se nam zdi, da bolj ko poskušamo, bolj zadevamo z glavo v nevidni zid. Prav partnerska in družinska posvetovalnica nam pri tem lahko pomaga. Tu postanemo vidni, tu lahko v varnem okolju izražamo svoje želje in potrebe in smo v njih slišani. Partnerska in družinska posvetovalnica ne pomeni, da se učimo tehnik komunikacije, ampak »tehnik« slišanja drug drugega, tega, kako dati prostor drugemu, da se izrazi, prostor za to, da tudi otroci v varnem okolju povedo, česa se bojijo, kaj jih skrbi, kaj je tista negotovost, ki spremlja prepire ali tiste težke trenutke tišine, ko se starša med seboj ne razumeta. Tudi če se starša ne prepirata ali pa skrivata svoje prepire pred otroki, ti s svojimi zvedavimi otroškimi tipalkami vse takoj zaznajo. In se začnejo spraševati, sem morda jaz kriv za to, da sta mami in oči spet tiho in se ne pogledata, objameta? Sem bil morda premalo priden? Sem bil preveč poreden in zato iz njune spalnice spet slišim povišane glasove, morda celo grožnje? Partnerska in družinska posvetovalnica vašemu otroku omogoči spregovoriti o vseh teh ranah, ki lahko v otroški duši pustijo veliko groze, ker je to nekaj, česar ne morejo »prijeti«, česar njihovi možgani ne zmorejo dojeti in si razložiti.

Partnerska in družinska posvetovalnica uči tudi pristnosti. Otrok namreč ob sebi potrebuje očeta in mamo, ki sta pristna, tako v svojih dejanjih, občutjih kot čustvih. Starša, ki svojih čustev ne zanikata ali jih prikrivata drug pred drugim ali pred otrokom, starša, ki sta ranljiva, starša, ki povesta, da je ves nabor čustev popolnoma normalen, in starša, ki naučita otroka, kako se nanje primerno odzivati. Če seveda to znata, če je tega njiju nekdo naučil, če jima je nekdo povedal in pokazal, da je živeti v pisanih čustvih čar življenja. Dostikrat se zgodi, da je ravno obratno, da so nas naučili, da ni dobro kazati čustev, da ni dobro, da smo preveč ranljivi, preveč navezani, da moramo poskrbeti zase tako, da enostavno ugasnemo čustva. Partnerska in družinska posvetovalnica je prostor, kjer se boste lahko tega učili in naučili. Kjer boste spoznali, da je nekaj najbolj naravnega, da si globoko v sebi želimo biti povezani, da si želimo pripadati. Tudi če nam še tako govorijo, kako moramo biti sami sebi dovolj, je v nas globoka potreba po biti skupaj z drugim, z njim deliti najgloblje strahove in iskreno veselje. Partnerska in družinska posvetovalnica bo dala možnost za izražanje tistega skritega, tistega, česar ne upate priznati niti sami sebi, kaj šele partnerju. Dala bo lahko uvid v to, kaj se skriva za družinskimi nesoglasji, predvsem pa, kaj se skriva za vajinimi prepiri. Koliko zanikanih potreb je tam, koliko želje po biti slišan, biti viden v partnerjevih očeh. Dostikrat pride do prepirov ravno zaradi tega – ker tako ali drugače iščeta pripadnost, iščeta navezanost, sprašujeta drugega, ali si še tu zame. In če se nekomu zdi nekaj najbolj naravnega čustva potlačiti, bo drug zadeval, ne samo v steno, ampak v pravo skalo. In praskal po njej in iskal razpoke, kako priti blizu. Drugi pa bo to lahko razumel kot vdiranje v svoj prostor. Partnerska in družinska posvetovalnica bo tako tudi prostor iskanja možnosti spremeniti te vzorce, ki smo jih nekoč nekje prevzeli in vzeli za svoje. Partnerska in družinska posvetovalnica vama pomaga oditi iz tega začaranega kroga nezavednega iskanja drugega in nezavednega umikanja.

Zdi se mi, da ljudje vedno bolj zahtevamo popolnost in samozadostnost, od sebe, parterja in otrok. Pa vendar noben odnos ni popoln, nobena družina ni popolna in prav tako ne mi ne naši parterji. A v tem zahtevnem času dostikrat od sebe, partnerjev in otrok zahtevamo prav to. Popolnost in samozadostnost. Partnerska in družinska posvetovalnica pa vas bo s pomočjo terapevta, če boste želeli, naučila, da je življenje lepo prav zaradi svoje nepopolnosti in navezanosti na drugega. Vabljeni!

The post Partnerska in družinska posvetovalnica first appeared on Andreja Tasič.

Dostikrat napišem, da nas brez odnosov ni. Včasih nisem razumela, kaj sploh pomeni biti v pristnem stiku, kaj so medsebojni odnosi, kjer mora oseba, če hoče res živeti v njem, dajati in sprejemati. Oboje. Če samo daje, se oseba na drugi strani navadno ne počuti dobro, če samo sprejema, ga označijo za egoista. Že besedi medsebojni odnosi pomenita, da smo med sabo, da smo drug z drugim, da stojimo drug drugemu ob strani, da pa, po drugi strani, lahko ravno medsebojni odnosi zadajajo največje rane.

V odnos se rodimo. Popolnoma smo nemočni, brez skrbnikov ne preživimo – in tu je alfa in omega vsega, v tem prvem medsebojnem odnosu z materjo in potem očetom se začnemo učiti, kaj je to odnos. Pa ne samo to, tudi to, kdo sem jaz v odnosu. Sem sprejet? Ljubljen? Oboževan? Občudovan? Tak, kot sem? In samo zato, ker sem? Točno to potrebujemo na začetku. Za vzgled, kaj so to dobri medsebojni odnosi, potrebujemo skrbnika, v katerem se vidimo, v katerem se ogledujemo. Strmimo v mamine oči in v mamin obraz, kajti na začetku je to vse, kar imamo, to predstavlja ves naš svet. In hlepimo po njeni pomiritvi, po njenem odsevu nas, po njenem odzivu na naš nasmeh, po njeni nežnosti, po njeni ljubeči kretnji, ko nas objame in obriše solze.

Pozneje, ko se začne otrok ozirati okoli sebe, je tu še oče. Branik, trdni steber, tisti, ki je neustrašen v otrokovih očeh, tisti, ki zmore vse, tisti, ki odpira svet za tega malčka, tisti, čigar podoba, postava je tako mogočna, da lahko v otrokovih očeh premika svet, in tisti, ki mu pove, da je varno tudi zunaj materinega naročja in da je varno tudi malce oditi in priti nazaj in da medsebojni odnosi nudijo varnost.

In ta dva človeka sta na začetku ves otrokov svet, ta dva mu dajeta vzgled, kako je biti ženska, kako je biti moški in kako je biti v medsebojnem odnosu. In medsebojni odnosi, ki jih pozneje v življenju ta otrok vzpostavlja, so odraz tega, česar se je naučil od njiju.

Bodo njegovi medsebojni odnosi polni ljubezni, zaupanja, varnosti in sočutja, kot sta mu jih kazala mama in oče? Ali bodo ti medsebojni odnosi prežeti s strahom pred izražanjem samega sebe? Pred izražanjem svojih želja, potreb? Bodo medsebojni odnosi polni nevarnosti, a mu bodo vedno predstavljali varnost, ker drugega ne pozna? Bodo polni nezaupanja?

Ker če smo prejeli dobre stvari, bodo tudi naši medsebojni odnosi izražali točno to, pa ne glede na to, ali gre za prijateljstva ali intimne, partnerske odnose. Če ob svojih starših tega nismo začutili, če nismo dobili občutka lastne vrednosti, bodo nadaljnji medsebojni odnosi kazali točno to.

Pa tukaj ne obtožujem staršev, nikakor, naredili so, kakor so v danem trenutku najbolje vedeli in znali. Gre za naša doživljanja, občutja ob njih. Gre za to, da tudi če so bili naši starši ves čas ob nas in nam poklanjali na milijone stvari, niso nas pa slišali, bodo naši medsebojni odnosi polni hlepenja po tem, da nas bo nekdo slišal. Če se niso odzivali na nas, če smo imeli občutek, da tisti hip nismo pomembni, bodo naši medsebojni odnosi polni hlepenja po tem – ali imaš prostor zame, sem zate pomemben? Ne čez pet minut, zvečer ali jutri. Zdaj hočem to slišati in začutiti … In se zdimo drugim tako zelo naporni, v nas pa samo joče tisti mali fantek, mala punčka, ki še vedno nista potolažena.

In kaj lahko v odraslosti naredimo, če vsega tega nismo občutili in nas medsebojni odnosi strašijo, se jih bojimo, ne zaupamo ljudem? Delo na sebi je pravi odgovor. Branje knjig, pogovor, dostikrat pa je tisti pravi prostor terapija. Tam delamo nove korake, ki nam kažejo, kakšni naj bi bili varni medsebojni odnosi. Kaj sploh pomeni, da lahko zaupaš, se odpiraš, si ranljiv …, in veš, da boš sprejet z vsem, kar si, kar nosiš s sabo, z vsemi ranami in dogodki, ki se jih morda sramuješ.

In za konec še to: medsebojni odnosi so nekaj najlepšega, kar ima človek. Osnovno orodje za življenje. Zakaj bi se jim zaradi preteklih strahov in slabih izkušenj odpovedali? Začnite znova, z majhnimi koraki, in počasi boste začeli zaupati, verjeti, da ste dovolj dobri in da si zaslužite ljubezen, spoštovanje, sočutje in varnost. Življenje je kratko, prekratko, da bi ga zapravili za ždenje v osami, narejeni smo za odnose in ljubezen. Boste poskusili? Si boste dovolili biti ponovno ranljivi? Boste dali priložnost ljudem okoli sebe?

The post Medsebojni odnosi first appeared on Andreja Tasič.

Partnerski odnosi … Na kaj pomislite ob teh dveh besedah? Na svoje začetke? Ko se zaljubimo, vidimo vse v rožicah. Zdi se nam, da plavamo v oblakih, slišimo rasti travo, skratka, opijanjeni smo od ljubezni. In zdi se nam, da bo trajala za vedno, samo če bomo tako zaljubljeni kot na začetku. Partnerja vidimo v najlepši luči in zdi se nam, da je to tisti odnos, ki smo ga čakali celo življenje. Da se lahko vsi drugi partnerski odnosi pred njim skrijejo.

In dejansko se ne motimo, kajti ta partnerski odnos smo res čakali vse življenje. Vedno namreč sledimo tistemu vzdušju, ki smo ga vsrkali v svojih primarnih družinah. Vedno iščemo tisti odnos, ki sta ga imela naša starša, vedno poustvarjamo vse, kar smo se naučili v najzgodnejših letih. Oče in mama nam namreč kažeta, kakšni so partnerski odnosi, kako je biti ženska, kako je biti moški in kako biti povezana v partnerskem odnosu. V partnerju iščemo odsev materinega obraza iz najzgodnejših dni – me gleda z brezpogojno ljubeznijo, občudovanjem, sem zanj vse …? Je ta moški tisti, ki mi bo prinesel enako varnost, ki mi jo je nudil oče? Je ta ženska tista, ki me bo sprejela z ljubeznijo, s kakršno me je mama? A to so vprašanja, ki ne prodrejo v našo zavest, to so vprašanja, ki jih sporoča naše telo, naše nezavedno, ki je voditelj na naši poti, povsod, ne samo v partnerskem odnosu, kar pa je lahko v intimi, ki ji rečemo partnerski odnosi, dobrodošlo, hkrati pa pravo prekletstvo.

Dobrodošlo zato, ker nam partnerski odnosi na ta način nudijo dejansko varnost in varno navezanost, če smo tako dobili v primarni družini, prekletstvo pa takrat, kadar smo iz primarne družine v zdajšnji partnerski odnos prinesli vzdušje nasilja, vzdušje zlorab, alkohola ali še česa drugega.

Partnerski odnosi so namreč kraj, kjer vse to iščemo in ponavljamo, poustvarjamo tudi vse najslabše stvari, ki so se nam zgodile v življenju, in to zgolj in edino zato, da bi končno vse skupaj razrešili. Ker upamo, da je ta partnerski odnos tisti, v katerem bomo slišani, kot nismo bili nikoli, da bomo spoštovani tako, kot nas nihče do zdaj ni, da bomo ljubljeni kot še nikdar.

Partnerski odnosi pa lahko prinesejo ravno obratno, tisto, česar v odnosu in od partnerja nismo pričakovali. Začnejo se lahko vzbujati popolnoma nasprotna občutja, kot so bila na začetku odnosa, pri partnerju nas začnejo motiti prav tiste stvari, ki so nam bile na začetku najljubše, sprašujemo se, ali je to res človek, s katerim hočemo preživeti vse življenje, ali bi se raje vdali in kar odšli. In začnejo se neskončni prepiri, najprej zaradi malenkosti, nato zaradi vedno večjih stvari. Namesto da bi v partnerskem odnosu živeli srečno do konca svojih dni, se znajdemo v začaranem krogu nenehnih prepirov, sovražnega molka, zajedljivih pripomb in nerazumevanja. Partnerski odnosi tako postanejo prizorišče vojne namesto miru.

In to je tako zelo krivično, do obeh. Oba si želita samo v miru živeti drug z drugim, v miru vzgajati svoje otroke, biti samo drug z drugim, samo ljubiti drug drugega, vsakodnevno življenje pa vama – kot zakleto – nastavlja nove in nove ovire, navidezne ali resnične, kot da vaju izziva, ali bosta znala rešiti težave. Pojavljajo se strahovi, ki jima ne poznata vzroka, ozadja, telo začne zmrzovati ob besedah drugega, teža pritiska na prsi in ne pusti dihati, o čustvih in občutjih se je prepovedano pogovarjati, ker se spet pojavi strah, kam vaju bo odneslo, če bosta spregovorila o njih … In molčita … In molče trpita, obupujeta in že razmišljata o razhodu … In besedi partnerski odnosi v vaju začneta vzbujati grozo namesto veselja, strah namesto varnosti.

Pa če bi poskusila rešiti svoj odnos? Nikoli ni nič dokončno, nobena stvar ni tako huda, da se ne bi dalo o njej govoriti. Partnerski odnosi pa največkrat, potem ko so že tako daleč, potrebujejo varno okolje in nekoga, ki nepristransko prisluhne obema, ki je sočuten z obema in ki v vajini bolečini razume oba. In to po navadi nudi terapevt. V terapevtskem odnosu začnete na novo raziskovati samega sebe, svojega partnerja in svoj partnerski odnos. Kaj se je prikradlo vanj, kaj sta prinesla vanj s sabo, katere vzorce, katere navade, katere stvari, ki se vam zdijo popolnoma smiselne in normalne, partner pa ob njih izgublja živce? Zakaj je vajin partnerski odnos postal kletka namesto igrišča, na katerem se oba enakovredna igrata? Od kod občutek, da boste, če boste nekaj zahtevali, takoj vrženi iz partnerskega odnosa, zavrženi in neljubljeni? Od kod kar naenkrat občutek, da vajin odnos ne nudi več sidra, ampak vaju razmetava kot razburkano morje in je postal enak, kot so drugi partnerski odnosi, ki sta jih včasih spremljala od daleč in si mislila, da se vama to ne more zgoditi?

Verjamem, da se sama pogumno spopadata s temi in podobnimi vprašanji, verjamem pa tudi, da sta vsega tega že naveličana in se več niti ne slišita. In v tem je bistvo. Slišati drugega. Kaj on čuti, kaj on doživlja ob vas. In kaj vi ob njem. In točno za to poskrbi terapevt, da končno slišita drug drugega v svojih občutjih, da slišita stvari, ki jih nista še nikoli, da ponovno spoznavata drug drugega in svoj odnos. Predvsem pa se je vedno treba zavedati, da partnerski odnosi niso pravljica, nekaj, kar deluje samo od sebe, ampak je treba vanje vlagati ves čas. In takrat partnerski odnosi drugih ne bodo več odsev vajinega.

The post Partnerski odnosi first appeared on Andreja Tasič.

Klikni za ogled

The post Soodvisnost first appeared on Andreja Tasič.