Partnerski odnosi

Vsakič znova zapišem, da je odnos v človekovem življenju nekaj najpomembnejšega, ob rojstvu pa celo najpomembnejša stvar, ki jo otrok potrebuje za preživetje. Odnosu smo tako zapisani od rojstva do smrti, vedno jih iščemo, kot otroci, najstniki, odrasli in ostareli, da potešimo željo po pripadanju. In kaj nam lahko nudi večje zadovoljstvo kot zadovoljivi in zreli partnerski odnosi?

Partnerski odnosi … Na kaj pomislite ob teh dveh besedah? Na svoje začetke? Ko se zaljubimo, vidimo vse v rožicah. Zdi se nam, da plavamo v oblakih, slišimo rasti travo, skratka, opijanjeni smo od ljubezni. In zdi se nam, da bo trajala za vedno, samo če bomo tako zaljubljeni kot na začetku. Partnerja vidimo v najlepši luči in zdi se nam, da je to tisti odnos, ki smo ga čakali celo življenje. Da se lahko vsi drugi partnerski odnosi pred njim skrijejo.

In dejansko se ne motimo, kajti ta partnerski odnos smo res čakali vse življenje. Vedno namreč sledimo tistemu vzdušju, ki smo ga vsrkali v svojih primarnih družinah. Vedno iščemo tisti odnos, ki sta ga imela naša starša, vedno poustvarjamo vse, kar smo se naučili v najzgodnejših letih. Oče in mama nam namreč kažeta, kakšni so partnerski odnosi, kako je biti ženska, kako je biti moški in kako biti povezana v partnerskem odnosu. V partnerju iščemo odsev materinega obraza iz najzgodnejših dni – me gleda z brezpogojno ljubeznijo, občudovanjem, sem zanj vse …? Je ta moški tisti, ki mi bo prinesel enako varnost, ki mi jo je nudil oče? Je ta ženska tista, ki me bo sprejela z ljubeznijo, s kakršno me je mama? A to so vprašanja, ki ne prodrejo v našo zavest, to so vprašanja, ki jih sporoča naše telo, naše nezavedno, ki je voditelj na naši poti, povsod, ne samo v partnerskem odnosu, kar pa je lahko v intimi, ki ji rečemo partnerski odnosi, dobrodošlo, hkrati pa pravo prekletstvo.

Dobrodošlo zato, ker nam partnerski odnosi na ta način nudijo dejansko varnost in varno navezanost, če smo tako dobili v primarni družini, prekletstvo pa takrat, kadar smo iz primarne družine v zdajšnji partnerski odnos prinesli vzdušje nasilja, vzdušje zlorab, alkohola ali še česa drugega.

Partnerski odnosi so namreč kraj, kjer vse to iščemo in ponavljamo, poustvarjamo tudi vse najslabše stvari, ki so se nam zgodile v življenju, in to zgolj in edino zato, da bi končno vse skupaj razrešili. Ker upamo, da je ta partnerski odnos tisti, v katerem bomo slišani, kot nismo bili nikoli, da bomo spoštovani tako, kot nas nihče do zdaj ni, da bomo ljubljeni kot še nikdar.

Partnerski odnosi pa lahko prinesejo ravno obratno, tisto, česar v odnosu in od partnerja nismo pričakovali. Začnejo se lahko vzbujati popolnoma nasprotna občutja, kot so bila na začetku odnosa, pri partnerju nas začnejo motiti prav tiste stvari, ki so nam bile na začetku najljubše, sprašujemo se, ali je to res človek, s katerim hočemo preživeti vse življenje, ali bi se raje vdali in kar odšli. In začnejo se neskončni prepiri, najprej zaradi malenkosti, nato zaradi vedno večjih stvari. Namesto da bi v partnerskem odnosu živeli srečno do konca svojih dni, se znajdemo v začaranem krogu nenehnih prepirov, sovražnega molka, zajedljivih pripomb in nerazumevanja. Partnerski odnosi tako postanejo prizorišče vojne namesto miru.

In to je tako zelo krivično, do obeh. Oba si želita samo v miru živeti drug z drugim, v miru vzgajati svoje otroke, biti samo drug z drugim, samo ljubiti drug drugega, vsakodnevno življenje pa vama – kot zakleto – nastavlja nove in nove ovire, navidezne ali resnične, kot da vaju izziva, ali bosta znala rešiti težave. Pojavljajo se strahovi, ki jima ne poznata vzroka, ozadja, telo začne zmrzovati ob besedah drugega, teža pritiska na prsi in ne pusti dihati, o čustvih in občutjih se je prepovedano pogovarjati, ker se spet pojavi strah, kam vaju bo odneslo, če bosta spregovorila o njih … In molčita … In molče trpita, obupujeta in že razmišljata o razhodu … In besedi partnerski odnosi v vaju začneta vzbujati grozo namesto veselja, strah namesto varnosti.

Pa če bi poskusila rešiti svoj odnos? Nikoli ni nič dokončno, nobena stvar ni tako huda, da se ne bi dalo o njej govoriti. Partnerski odnosi pa največkrat, potem ko so že tako daleč, potrebujejo varno okolje in nekoga, ki nepristransko prisluhne obema, ki je sočuten z obema in ki v vajini bolečini razume oba. In to po navadi nudi terapevt. V terapevtskem odnosu začnete na novo raziskovati samega sebe, svojega partnerja in svoj partnerski odnos. Kaj se je prikradlo vanj, kaj sta prinesla vanj s sabo, katere vzorce, katere navade, katere stvari, ki se vam zdijo popolnoma smiselne in normalne, partner pa ob njih izgublja živce? Zakaj je vajin partnerski odnos postal kletka namesto igrišča, na katerem se oba enakovredna igrata? Od kod občutek, da boste, če boste nekaj zahtevali, takoj vrženi iz partnerskega odnosa, zavrženi in neljubljeni? Od kod kar naenkrat občutek, da vajin odnos ne nudi več sidra, ampak vaju razmetava kot razburkano morje in je postal enak, kot so drugi partnerski odnosi, ki sta jih včasih spremljala od daleč in si mislila, da se vama to ne more zgoditi?

Verjamem, da se sama pogumno spopadata s temi in podobnimi vprašanji, verjamem pa tudi, da sta vsega tega že naveličana in se več niti ne slišita. In v tem je bistvo. Slišati drugega. Kaj on čuti, kaj on doživlja ob vas. In kaj vi ob njem. In točno za to poskrbi terapevt, da končno slišita drug drugega v svojih občutjih, da slišita stvari, ki jih nista še nikoli, da ponovno spoznavata drug drugega in svoj odnos. Predvsem pa se je vedno treba zavedati, da partnerski odnosi niso pravljica, nekaj, kar deluje samo od sebe, ampak je treba vanje vlagati ves čas. In takrat partnerski odnosi drugih ne bodo več odsev vajinega.