Kaj pa prazniki in naša občutja?

Minili so velikonočni praznični dnevi, zdaj so pred nami prvomajski prazniki. Prazniki, sploh družinski, so ena taka sladko-grenka zadeva. Nadvse se jih veselimo, a ko se približujejo, nas lahko z vsakim dnem, ki je bliže, grabi tesnoba, ki nas stiska v prsih, a je ne znamo poimenovati. Zakaj bi bili tesnobni, ko pa se vendar veselimo, da bomo spet v družbi najdražjih, morda v družbi bratov in sester in staršev, morda v njihovi družbi s svojimi družinami? Od kod se priplazi strah, ki nas gloda nekje od zadaj, ki nas opozarja, kako smo bili za zadnje praznike razočarani, prazni, kako smo komaj čakali, da se vrnemo nazaj, v svoje zdajšnje gnezdo?

Kaj se prebudi v nas takrat, ko smo v krogu primarne družine? Veseli smo, ko se vidimo, saj največkrat nismo skupaj zbrani več kot nekajkrat na leto. Potem pa se kar naenkrat v nas priplazijo stari občutki. Kakršnikoli … Lahko občutki nevrednosti, neslišanosti, tekmovalnosti. Utihnemo, postanemo slabe volje, začnemo kak prepir, pa sploh ne vemo, zakaj, neke stare zamere se priplazijo od nekod, povesimo nos in komaj čakamo, da bo ura spodobna za odhod. Do takrat sedimo za mizo in jemo okusno pripravljeno hrano, ki kar naenkrat nima več okusa, a vseeno jemo, ker s tem blažimo vsa občutja, vso praznino. In pijemo, zato da premagamo premolke v pogovoru, zato da zakrijemo to, da si v bistvu sploh ne zmoremo več odkrito pogledati v oči …

Kaj se je zgodilo? Kam so šla naša vesela pričakovanja? Od kod vse te negativne misli? Od kod spet kar naenkrat občutek, da smo stari tri ali pet ali sedem … let. Kot da se vse vedno znova ponavlja … In veste kaj? To, kar čutite, je resnično. V resnici se vse ponovi. Občutki, zamere, vse nerazrešeno v našem nezavednem se priplazi na plan. Ker je primarna družina tako zelo pomembna, ker smo v njej dobili prve občutke sprejetosti, varnosti in ljubljenosti. In če si v otroštvu občutil, da si bil nevreden, se bo to občutje ponovilo. Če si čutil, da nisi sprejet, se bo ponovil občutek nesprejetosti … Tako zelo močni so vzorci, v katerih smo odraščali in s katerimi smo odhajali v svet. In ne samo to. Tudi nove odnose gradimo na teh starih vzorcih. Če kot majhna deklica nisi dobila občutka vrednosti pri očetu, se bo v odraslem partnerstvu najverjetneje prebudil enak občutek. Spet nisi dovolj vredna. Če ti kot majhen fant nisi dobil občutka, da si lahko ponosen nase, boš najverjetneje pri partnerici dobil enak občutek. To sta samo dva primera, občutkov, ki se prenašajo naprej, pa je celo mnoštvo. In potem pridejo prazniki, ki jih običajno preživimo s svojo zdajšnjo družino in prijatelji … Vse drugače, a vse tako zelo znano.

Prosti dnevi nam nastavijo ogledalo, kje smo v naših odnosih. Kje smo, ko nismo skriti za nenehnim hitenjem po tem in onem opravku, po tej in oni obveznosti, za nakopičenim delom, ki nas peha v stres? Kje smo, kdo smo, ko svobodneje zadihamo?

Veselimo se sončnih dni za prvi maj, ko posijejo topli pomladni žarki, ponekod že pravi poletni. Veselimo se, da se bomo končno znebili nekajmesečnih spon, spustili možgane na pašo in uživali. Koliko vam je znano to pričakovanje? In kolikokrat se vse to izjalovi? Kot sem že napisala, so prosti dnevi zrcalo naših odnosov. Prisiljeni smo biti cele dneve skupaj, prisiljeni smo se posvečati odnosom, prisiljeni smo se posvečati ženi, možu, otrokom, prisiljeni smo v stvari, ki se jim drugače izognemo z nenehnim hitenjem, skrivanjem za delo. Kako naj govorim z ženo, možem, če se pa prej mesece in mesece nisva usedla skupaj in si podelila svojih misli, čustev, občutkov?

In nenehne zahteve, mi bi pa samo radi uživali. S svojimi mislimi, željami, idejami za naprej. A ne gre. Ker smo skupaj, ker moramo vsaj na videz dajati občutek srečnih in zadovoljnih ljudi. Ker se to od nas pričakuje. A znotraj nas trga ta razpetost, prebujajo se stara občutja, prebujajo se stare zamere, prebujajo se neizgovorjeni prepiri, prebujajo se neizgovorjena čustva … Kaj narediti, da jim ubežimo, da ubežimo tej praznini, temu strahu in tesnobi, ki so se naselili v nas? Nadenemo si lažen nasmeh, nadenemo si masko lažne sreče, sedemo za skupno mizo, vsak s svojim telefonom v rokah, in namesto družinskega pogovora visimo na socialnih omrežjih. Pretirano jemo in pretirano pijemo, zato da ubijemo vsa ta občutja praznine, in komaj čakamo, da se dopust konča in da pridemo spet v »varne« stare tire. In si tam spet nadenemo masko sreče, masko lažnega enkratnega dopusta, masko spočitosti in si ne upamo priznati, kako smo se nagarali, kakšne mučne napore smo morali vlagati v ta dopust, da smo ga spet preživeli. In poletje se bliža … Kaj bomo pa takrat? Spet sedeli nasproti tujca v obliki našega partnerja in se spraševali, kdo sploh sedi nasproti mene? Je to res človek, ki sem se mu zaobljubil? Sploh ga več ne poznam … In koliko se tu ponovi vse, kar smo občutili in občutimo že od nekdaj, kar že leta in leta nosimo s seboj, pa četudi smo mislili, da smo vse že prerasli, šli naprej.

Ampak … Ampak res ni treba, da je tako. Kaj če bi ravno letos zagrizli v kislo jabolko in s partnerjem odkrito spregovorili o svojih mislih, željah, strahovih, tesnobi … O tem, kako vas je groza, da se bo spet ponovilo vse, kar se je ponavljalo do zdaj? Kako bi bilo presekati ta gordijski vozel in ponovno vstopiti v partnerstvo? Tokrat z zavedanjem, da smo odrasli, da nam ni treba več ponavljati starih vzorcev, če si jih ne želimo, da lahko življenje vzamemo v svoje roke. Verjamem, da vaš partner komaj čaka na te besede, kajti tudi on doživlja podobno kot vi.

Življenje je eno samo, zakaj ga ne bi začeli zares živeti?