skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Jeza je greh! Je res?

Zadnjič sem po televiziji mimogrede ujela besede iz naslova, češ da je jeza greh. In se že ves teden spotikam obnje in se jezim zaradi njih in nikakor ne morem verjeti, da jih lahko slišimo še dandanes. In se sprašujem, zakaj jih še vedno poslušamo.

In če je jeza res greh, potem, priznam, sem jaz velika grešnica. Ampak resno – zakaj ima jeza tako zelo slab sloves? Zakaj se je tako zelo bojimo? Oziroma zakaj so se je naši predniki tako zelo bali, da so strah pred njo prenašali iz generacije v generacijo? Saj je vendar samo čustvo, tako kot so to druga čustva. Ali gre za kaj več?

Morda je greh, ker jeza odpira oči? Morda zato, ker nam jeza pomaga, da se postavimo zase? Ker morda jeza pomaga, da uvidimo krivico? Morda zato, ker jeza pomaga postavljati meje? Morda zato, ker nas ne dela pohlevne?

Ali se je morda bojimo, ker z njo ne zdržimo, ker je ne znamo predelati? Ker nam ni bila predstavljena pravilno? In končno vprašanje: sploh vemo, kaj jeza je in kaj jeza ni?

Kaj ni? Ni vpitje, razbijanje in nasilje. Ni cepetanje majhnega otroka in nemoč. Ni zagrenjenost. In nikakor ni žalost.

A če smo kot otroci po eni strani poslušali razbijanje in vpitje jeznih staršev, po drugi strani pa so nam govorili, da se ne smemo jeziti ali nam jo celo z udarci zbijali iz telesa, smo jezo povezali z nasiljem. In se je bojimo, ker se bojimo, da bomo tudi mi izbruhnili v njej ali pa bomo zanjo kaznovani. A zdrava jeza je vse kaj drugega kot nasilje.

Če se jeza pri nas ni mogla razviti dlje od otroškega cepetanja, smo obstali v tej nemoči in sploh ne razločimo, kaj je nemoč in kaj je jeza. In potem se sprašujemo, zakaj ničesar ne dosežemo s svojo jezo. Zakaj? Ker se ne jezimo, ampak cepetamo. In postajamo vedno bolj zagrenjeni, češ saj se ničesar ne da narediti, saj se sploh ne zmorem premakniti.

In ljuba žalost, ki je čustvo, s katerim najbrž še težje zdržimo kot z jezo. A zelo radi jo vanjo preoblečemo. A s to navidezno jezo prav tako ničesar ne pridobimo. Ker žalost, kot vsako čustvo, potrebuje prostor, da se izrazi. Če jo prekrijemo s plaščem jeze, ki to niti ni, ne izražamo tistega, kar čutimo v resnici.

Stalnica v mojem najstništvu so bile mamine besede očetu, naj se nikar ne jezi toliko, ker ga bo še kap, pa meni, naj se ne jezim toliko, ker je škoda živcev. Verjamem, da je imela najboljše namene, a lahko bi rekla drugače. Lahko bi mi povedala, da me razume, da sem jezna zaradi krivice, ki se mi je zgodila, a da mi ob tem pa prav zares ni treba povzdigovati glasu. Danes vem, da ga ni treba, danes vem, da je jeza nekaj, kar me osvobaja. Je nekaj, kar mi daje moč. Je nekaj, kar mi pomaga, da grem naprej, ko predelam žalost zaradi krivice, ki mi je bila storjena. Jeza me požene v akcijo. Jeza mi pomaga postavljati meje.

In ja, z njo je težko zdržati, nam, ki jo čutimo, in tistim, ki so je deležni. A še enkrat ponavljam: nasilje ni jeza, bes ni jeza, ignoranca ni jeza. Jeza je moč. Jeza je meja. Jeza je spoznavanje krivic in njihovo ustavljanje.

Zato, starši, pokažite otroku, da je jeza dobrodošlo čustvo, tako kot so dobrodošla vsa druga. Povejte mu, da je v redu, če jo čuti, pomagajte mu jo procesirati in regulirati. Pomagajte mu odkriti, kaj je tisto, kar ga jezi. Povejte mu, da je lahko jezen, ne pa uničevalen in nasilen. Da bo kot odrasel jezo lahko prenesel naprej kot zdravo čustvo, ne pa čustvo, ki je obsojeno na grmado.

 

 

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top