skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

A ti imaš tudi težave?

Zadnjič me je nekdo, ko sem potožila, da se ne počutim dobro, ker me nekaj teži, z začudenjem vprašal: »A ti imaš tudi kdaj težave?« Malo sem bila presenečena nad odzivom, saj mi ni bilo jasno, zakaj bi bila pa ravno jaz tista, ki bi bila brez težav, nato pa mi je pojasnil: »Ja no, a nisi terapevtka? A niste vi brez težav?« Prav prešerno sem se nasmejala ob tej opazki in odločno odkimala.

In razmišljam – sploh obstajajo ljudje, ki nimajo prav nobene težave? Ki se na vse odzovejo popolnoma mirno, ki jih prav nič ne razburi, ki vedro in z večnim nasmeškom plujejo skozi življenje? Morda obstajajo, ampak jaz, roko na srce, ne poznam nikogar takega. No, lahko se seveda trudimo biti taki, češ kako je vse v življenju oh in sploh fino in fajn, ampak a je v resnici tako? 

Sama sem glede tega precej skeptična, ker smo ljudje pač samo ljudje, vsak s svojimi križi in težavami, vsak s svojimi željami in sanjami in vsak s svojimi lepimi in manj lepimi lastnostmi.

Je pa nekako v tem času skoraj nujno zlo, da moramo biti ves čas oh in sploh srečni. Nisi zadovoljen? Popravi in bodi srečen, nezadovoljnežev ne maramo. Si žalosten? Nehaj biti, žalostnih ljudi nočemo med sabo. Si prestrašen? Ah, strah je od znotraj votel, od zunaj ga pa ni, kar nehaj, bodi pogumen. Si jezen? Uf, jeza se pač ne spodobi. Pozabi in pojdi naprej.

Kaj mi torej sporoča okolica? Bodi srečna, drugače nisi v redu. Bodi vedno vesela, drugače nisi v redu. Bodi vedno pogumna, drugače nisi v redu. Bodi samozadostna, drugače nisi v redu. Bodi samozavestna, drugače nisi v redu. Bodi vedno široko nasmejana, drugače nisi v redu. Bodi … to, kar zapovedujemo mi, ne to, kar čutiš ti!

Oh, ampak jaz pa s takim olajšanjem, odkar sem si to končno dovolila, povem: ej, danes pa nisem v redu, veš, nekaj me teži. Danes sem tečna in nisem za v družbo. Danes sem pa jezna, žalostna, prizadeta, sram me je … in še in še se najde na mojem meniju. Ker lahko. Ker sem človek.

Ker se zavedam, da nisem samo dobra, ampak sem včasih tudi slaba. Ker se zavedam, da nisem samo prijazna, ampak včasih tudi neprijazna. Da včasih tudi eksplodiram, ko ne bi bilo treba. Da včasih tudi prizadenem. Da je v meni poleg marsičesa lepega skritega tudi marsikaj nelepega. Da je tudi to del mene, da sem tudi to jaz, da moram sprejeti marsikatero stvar, ob kateri mi ni prijetno, da moram sprejeti sebe v svoji dostikrat nelepi preteklosti in včasih nelepi sedanjosti in, upam, da čim manjkrat tudi nelepi prihodnosti.

In bolj ko to zanikam, manj sem to jaz. Svetloba in tema. Lepo in nelepo. Žalost in veselje. Strah in pogum. Dobrota in pohlep. Dobri in manj dobri dnevi.

In če vse to zanikam in vidim v sebi samo dobro in lepo in oh in sploh prijazno, to še ne pomeni, da sem brez temnih plati in brez težav, pomeni samo, da jih zanikam. Pomeni samo, da zanikam svoja čustva in jih tlačim nekam globoko vase, ker mi drugi zapovedujejo, da je pa ja vse oh in sploh lepo in naj bom optimistična in bo vse ok. Hm. Pa bo res?

No, če si česa ne želim, si ne želim živeti v lažnem svetu. Vsaj v svojem ne. Kar izberejo drugi, ni moja stvar, moj svet pa je kdaj poln težav, nato spet ni sledu o njih, kdaj je poln vsega lepega in dobrega, spet drugič manj, enkrat je nekje malce bolj zgoraj, drugič malce bolj spodaj, pa spet v zlati sredini, enkrat bolj svetal, drugič manj, enkrat poln veselja, drugič poln žalosti, spet tretjič mešanica vsega. Se pa trudim, to pa ja, da zmagujejo tiste moje svetlejše plati. Kdo ve, morda pa bom enkrat res brez vseh težav in negativnih občutij? Najbrž ja …, nekje onkraj tega sveta. 😊

 

 

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top