skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

»Prav privoščim mu, da trpi!«

»Njega pa res sovražim, veš!« mi je pred kratkim dejal nekdo, ko je beseda nanesla na določenega človeka. Debelo sem ga pogledala in vprašala, kaj mu je takega storil, da ga sovraži. »Mah, saj meni osebno ne, samo kar poglej ga, kako se napihuje, ko hodi okoli, misli, da ve vse, ves čas nam najeda s svojim poznavanjem čisto vsega. Pa prav na vse se spozna! In mi gre na živce, ko te sploh ne posluša, ves čas goni svoje naprej. Da ne govorim o tem, kako je s svojim vtikanjem v druge že marsikomu zagrenil življenje. Kar povprašaj še druge, če meni ne verjameš, boš slišala zgodbe!« Okej, razumem, da ti gre na živce, ampak prav sovraštvo? Kako? Od kod? Je koga ubil? Zlorabil? Zdaj je on mene debelo pogledal, češ da ne, kje pa, ampak: »Lej, lahko rečeš, karkoli hočeš, prav sovražim ga, saj drugače nikomur ne privoščim ničesar slabega, ampak njemu pa prav privoščim, da trpi!« Vidim, da nima smisla karkoli govoriti, zato obmolknem.

Če s čim resnično težko zdržim, je poleg nasilja v katerikoli obliki to še sovraštvo. Prav zaboli me in groza me prevzame. Tako mi je tudi po tem pogovoru s sosedom v želodcu obležala kepa, ki se je še dolgo časa nisem mogla znebiti. Vedno znova se ob takih trenutkih začnem spraševati, kaj je v tem svetu narobe, da smo ljudje sposobni takega sovraštva, celo želje po tem, da se drugemu zgodi nekaj hudega. Saj smo vendar vsi skupaj samo ljudje – ali pa pač ne? V svojem slepem besu postanemo zveri, ki se zaradi lakote začnejo trgati in žreti med seboj?

Verjamem, da je lahko sovražiti nekoga, ki nam je naredil res nekaj hudega, verjamem pa tudi, da je sovraštvo beg od bolečine zaradi njegovega dejanja. In je lažje sovražiti kot biti ranjen, lažje je misliti maščevalne misli kot se osredotočiti nase, a enkrat je tudi tu treba potegniti črto in se odločiti iti naprej, ker drugače nas, ne drugega, nas same, to sovraštvo razžira, dokler nas ne razžre in dokončno požre.

A če ti drugi ni naredil pravzaprav ničesar? Če samo je, tak kot pač je, zoprn, tečen, aroganten in še kaj, ga sovražiš? Še enkrat: Kako? Od kod? Koga pravzaprav sovražiš? Nekoga, ki ga v resnici sploh ne poznaš? In kako lahko do nekoga, ki ga sploh ne poznaš, čutiš tako močno čustvo? Ker govori neumnosti? Prav, ampak saj se lahko obrneš in greš proč, kajne? Ker misli, da ve vse? Prav, naj misli, da vse ve, in? Lahko se obrneš in odideš.

Pa če pogledamo z druge plati – pri drugem naj bi te jezilo točno tisto, česar ne preneseš pri sebi. Je morda pri sovraštvu ravno tako? Sovražiš delčke sebe, ki jih prepoznaš pri drugem, in ker je seveda lažje sovražiti drugega kot sebe, to preslikaš nanj? Ali pa morda sovražiš to, da pa je morda nekdo drug na svojem področju boljši, uspešnejši od tebe, da ima nekaj, česar ti nimaš, in veš, da boš do tega sam težko prišel? In je lažje sovražiti drugega, kot se obrniti vase in si priznati, da pa morda tega področja res ne obvladaš toliko, kot si želiš, da bi? Ampak, hej, morda si pa ti na katerem področju boljši, kajne? Si zaradi tega ti zaslužiš sovraštvo drugega? Tukaj se pa ustavimo, kajne? Ker MI si pa že ne zaslužimo sovraštva, a ne? Res je, tako kot si ga ne nihče drug, ne, niti tisti, na katerega prav zdaj kažeš s prstom.

Sovraštvo se vedno obrne proti nam in maščevanje se vedno obrne proti nam, ker tako pač je, kajne? Dobro z dobrim in slabo s slabim.

Ko se torej naslednjič zalotimo, da si v mislih govorimo, kako nekoga pa prav zares sovražimo, poskusimo analizirati in razumeti, zakaj. Verjamem, da bomo slej ko prej prišli do samih sebe. Ker pri nas samih se vse začne in konča. Kaj bomo izbrali, je pa, kot vedno in vselej in znova in znova, odvisno od nas samih.

 

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top