Kaj pa zdaj?

Zadnjič sem po dolgem času srečala gospo, ki mi je pred leti razlagala, da ima dovolj fizično in čustveno odsotnega moža in da se je, potem ko mož njenih prošenj po izboljšavi odnosa ni slišal, odločila za ločitev. In zdaj mi razlaga, da sta to udejanjila, a da se ona kar ne more pobrati. »Sploh ne vem več, kaj naj naredim,« mi je razlagala, »vse in še več sem poskušala, pa ne gre. Tako samo in osamljeno se počutim. In krivo za vse. Za to, da sva šla narazen, za to, da nisva mogla imeti otrok, za vse, kar sva doživljala …«

Težka zgodba, a ni nas malo takšnih, ki včasih obstojimo z eno nogo v preteklosti, z drugo v prihodnosti, vmes, tam, kjer bi morali biti – v sedanjosti –, nas pa ni. In je občutek, kot da lebdimo nekje v zraku, kot da se ne moremo oprijeti ničesar trdnega, kot da pred nami ni ničesar, česar bi se lahko veselili, kot da je življenje izgubilo ves smisel.

In že tukaj se bom ustavila v svojem razmišljanju: kakšen smisel pa je imelo naše življenje prej, preden se je zgodil tisti ključni trenutek, ki nas je postavil v pat pozicijo? Smo ga osredinjali okoli določenega človeka, okoli dela, okoli težav drugega, okoli pomoči drugemu? Torej okoli vsega drugega, samo okoli sebe ne?

In če je tako, je treba poiskati tisti prvotni smisel, tisto življenjsko radost, ki jo zagotovo prav vsak od nas nosi v sebi, pa smo jo morali potlačiti, zazidati, da ja ne bi privrela iz nas, ker je bilo treba dati druge stvari ali ljudi v ospredje.

Prvo vprašanje je torej: kaj si sploh želim v življenju? In kaj potrebujem, da to uresničim? Če je odgovor na to vprašanje druga oseba, tega zagotovo ne bomo našli, ker se bomo ponovno osredinili na drugega namesto nase. Če je odgovor na vprašanje več dela, da se zamotim, bomo svoja občutja samo potlačili, ker bodo prišla na plan, ko bomo sami s sabo. Če je odgovor več alkohola in zabave ali druge omame, …, no, tu mi najbrž ni treba ničesar dodajati.

In bolj ko se osredotočamo na druge ljudi ali stvari, manj smo mi mi, manj smo tukaj in zdaj, manj smo sami s sabo in bolj se spotikamo ob misli na pretekle dogodke, vrtimo se v spiralah zamer in razmišljanja, kaj bi bilo, če bi nekaj naredil drugače; zakaj nisem naredil tega ali onega, zagotovo bi bilo zdaj drugače …, a v resnici ne moremo vedeti, kam bi se obrnilo naše življenje, ko bi, če bi … se nekaj zgodilo drugače.

Odgovor na vprašanje, kaj pa zdaj, se skriva izključno v nas. Mi smo tisti, ki v sebi nosimo odgovore, ne druga oseba, delo ali omamljajoča sredstva. Mi.

In če to vemo, vemo tudi, kaj nas čaka. Osredotočanje nase. Na svojo bolečino, na svoje rane. Na svoje lepe plati, na ljubezen do sebe, na sočutje do sebe. In samo in zgolj v sebi bomo našli odgovore na vprašanja: Kaj me veseli? Kaj si v življenju še želim doseči? Ob čem uživam? Kaj mi požene kri v žilah? Kaj vzbuja mojo strast? Kaj prebuja mojo radost v življenju? Kaj lahko naredim, da ponovno zaživim v sedanjosti?

Podajmo roko samemu sebi, odkorakajmo s sabo v lepšo prihodnost, tako, po kateri hrepenimo globoko v sebi. In, prepričana sem, v tem popotovanju bomo našli tudi druge ljudi, ki hrepenijo po podobnem kot mi.