Blog

Zunaj jutranja tišina in zora, ki počasi odganja noč. Poslušam svojo priljubljeno muziko, ob njej prepevam (seveda pazim, da ne preveč na glas, da se ne bi sosedje prestrašili 😊)…

Zadnjič sem na poti srečala znanko z masko na obrazu. Pozdravila me je, a je nisem prepoznala. Ko sem jo, sva se obe začeli na ves glas smejati nad absurdnostjo…

Včeraj sem na sprehodu čakala, da moja štirinožka prebere vse novice po tleh in bližnjem grmovju, ko je mimo prišel vidno razburjen par, ki v svoji razburjenosti ni opazil, da…

Uf, kolikokrat slišim, naj neham »težiti« s preteklostjo in ranami in travmami in vzorci, ki smo jih pripeljali s seboj v odraslost, češ da preteklosti itak in itak ne moremo…

Gledam in se čudim. In se pogovarjam in razmišljam. Iščem pozitivnost, kjer je ni, pa vseeno ostajam pozitivna, ker verjamem, da smo globoko v srcu vsi dobri. In verjamem, da…

Včasih sedim pri računalniku in razmišljam, kaj in kako zapisati, da bodo besede čim enostavneje prišle iz mojega srca do srca drugih, in se jezim, ko so sprva v glavi…

Pred časom sem na sprehodu srečala znanko. Na vprašanje, kako je, se je vsulo iz nje pritoževanje nad vsem in vsakomer, rdeča nit njene pripovedi je bila, da je vse…

Čez poletje sem si vzela veliko časa zase. Za ponovno brskanje po svojih (temnih) globinah, za raziskovanje in prevpraševanje. Večinoma je bilo izjemno težko ponovno in znova in znova brskati…

Malce nostalgično je zame vedno tole obdobje, ko se poslavlja pomlad in je na pragu poletje, ko se počasi zapirajo šolska vrata in s tem naznanjajo dolgo vroče poletje, polno…

Besede iz naslova so tako zelo znane in opevane in povzdignjene, zato so že kar dolgočasne. Najbrž se nihče izmed nas ob njih ne ustavi več in ne razmišlja več…