Večno nezadovoljstvo – kam z njim?

Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico, kaj narediti z ljudmi, ki nenehno nergajo. Ki v ničemer ne vidijo prav ničesar lepega. Ki so prisotni v naših življenjih, imamo jih radi, a kaj ko je zaradi njihovega nerganja tako težko preživljati čas z njimi. In karkoli jim rečemo, dobimo nazaj mračen oblak nezadovoljstva; ne zmorejo se veseliti niti svojih, kaj šele uspehov drugih, saj v vsakem uspehu takoj najdejo nekaj, kar ga bo izničilo. Naporno, kajne? In poslušamo: saj otrok ima dobre ocene, ampak …, saj v službi je dobro, ampak …, saj partner je v redu, ampak …, saj sem še kar zadovoljen s sabo, ampak … In se na vsak naš poskus, obrniti zadevo v pozitivno plat, burno odzovejo, češ kaj pa ti veš!

Res je, ne vemo, kako je biti v njihovih čevljih, ne vemo, kaj v resnici v sebi doživljajo, se pa sprašujem: mar res moramo tudi mi z njimi biti v tem mračnem oblaku? Ja, imamo jih radi, so del naših življenj, radi bi, da ostanejo, ker v njih in za njihovim nerganjem vidimo dobre in tople ljudi, samo ko ne bi bilo tega nenehnega pritoževanja, samo ko …

In smo tam, kjer smo; vemo, da drugih spreminjati in spremeniti ne moremo, lahko jih razumemo, slišimo in začutimo, a ponovno postavljam vprašanje: moramo kljub temu ali ravno zaradi tega, kar razumemo o njih, biti tudi mi del tega ali se imamo pravico umakniti?

Če bomo vztrajali z njimi, potem bomo morali pač požreti to njihovo nezadovoljstvo in se nehati pritoževati nad njimi, ker drugače pravzaprav postanemo isti.

Dostikrat slišim, saj bi se nehal družiti z njim, z njo, vzdrževati stike, ampak ne zmorem, ker kak bi pa bil, če bi mu, ob vsem, kar vem o njem, obrnil hrbet? Kaj si bo pa potem mislil o meni?

Pa naj vas vprašam drugače: kaj si pa vi mislite o sebi, ko vztrajate v odnosu, ki vas niti približno ne zadovoljuje, še več, vas celo obremenjuje? Mar tako ne pozabimo na samega sebe, še več, pravzaprav zaradi drugega samega sebe vržemo stran? Ker pač moramo vztrajati, ker ne smemo biti nesramni in slabi in grdi, ker tako ne bomo pokazali in dokazali, da lahko gremo čez sebe in smo lahko boljši. Pa spet: komu pa moramo to dokazovati? Če se ob vsakem srečanju s tako osebo počutimo slabo?

Marsikdo bo rekel temu egoizem, jaz pravim temu poskrbeti zase. Kajti, ne, nikjer ni zapisano, da moramo biti z nekom, ob komer se počutimo slabo. Nikjer ni napisano, da moramo žrtvovati samega sebe zaradi človeka, ki nas vleče na dno. Nikjer ni napisano, da moramo zaradi tega, ker pač razumemo, zakaj je tak, kot je, vztrajati. Ker konec koncev – on je tak, kot je, kaj pa mi? Smo lahko taki, kot smo? In če smo lahko, zakaj torej ne smemo prisluhniti sebi in si dovoliti, da od takega človeka odidemo? Ja, seveda, lahko smo ob njem, ko pokliče na pomoč, lahko ga imamo radi, lahko naredimo vse zanj, a hkrati smo lahko odmaknjeni in se ne pustimo vplesti in zaplesti v njegove drame.

Lahka stvar? Nikakor. Nujno potrebna, da obdržimo samega sebe, takega, kot smo? Vsekakor.