Bodi vzgled dobrega

Zadnjič na sprehodu se je ena gospa pritoževala nad današnjo mladino, kaki da so, pa seveda tega nisem slišala prvič, niti nisem prvič slišala: »Mi pa nismo bili taki! Mi smo pa vse spoštovali!« Kar nekaj let življenja imam že za sabo, pa si zares ne bi upala trditi, da mi pa nismo bili taki, da smo bili boljši, spoštljivejši. Ker smo tudi mi prestopali meje in iskali bližnjice in bili marsikdaj neprijazni in nespoštljivi, kajne? Edina velika razlika je bila, da smo bili mi prisiljeni k strahospoštovanju (in nikakor ne spoštovanju, tega si pač moramo ljudje prislužiti) do staršev in starejših in učiteljev in zdravnikov in župnikov (če sem na koga pozabila, ga vstavite sami). Danes tega strahospoštovanja k sreči ni več, žal pa nam vsem po vrsti, ne samo mladini, manjka spoštovanja do drugih, ker strahospoštovanja smo se znebili, niso pa nas naučili spoštovanja kot takega. In če nas tega niso naučili, moramo najprej to usvojiti sami, ne pa da pridigamo in kamenjamo današnjo mladino.

Zadnjič se pripeljem na parkirišče in čez cesto zagledam možakarja, ki na ves glas odganja vrane. Skakal je za njimi in postajal vedno bolj glasen, jih odganjal z rokami in nogami in glasnim vpitjem, dosegel pa bore malo, ker se je vsaka, ki jo je odgnal, čez meter ali dva usedla nazaj na tla. Če ne bi bilo žalostno, bi bilo smešno opazovati njegov od nemoči in besa zaripli obraz. Žalostno pa je bilo prav zaradi tega, ker je to počel nekaj metrov od otroškega igrišča, na katerem je bil kup otrok. Prepričana sem, da bi imel prav on veliko povedati o dandanašnji mladini.

Pa spet naslednjič vidim kupček otrok na sprehodu z očetom. On na telefonu, otroci preganjajo golobe z vsem možnim. Šibe, brce … Povejte mi, kako pride tri- štiri-, pet-letniku na pamet golobe preganjati z brcami in šibami? Mimo je prišla ena gospa in otrokom dejala, da ni lepo, kar počnejo, pa jo je gospod oče nahrulil, ko je končno uspel dati telefon stran, naj se briga zase, stara zafrustriranka, da saj niso pa naredili ničesar takega. In potem bomo rekli, kako grozna je mladina?

V trgovini en možakar prosi, ali lahko odprejo še eno blagajno. Bil je približno deseti v vrsti, ob odprtju druge blagajne je bil tam prvi. Ko ga je drugi opozoril na to, da je vse prehitel, smo slišali psovke, ki jih tukaj ne bom ponavljala. Ob sebi je imel dva otroka. In potem bomo rekli, kaka je dandanašnja mladina?

Saj ni treba več dosti dodati, kajne? Kar se Janezek nauči, to Janez zna, govorimo, pa če bi se tega še začeli zavedati in v tem duhu ravnati? Otroci so kot gobice, ki vase vpijajo vse, kar vidijo in slišijo okoli sebe. Dobro in slabe stvari. Prijaznost in neprijaznost. Spoštljivost in nespoštljivost.

In če jim mi po eni strani razlagamo, da morajo biti spoštljivi do drugih, hkrati pa smo sami s svojim vzgledom vse prej kot to, bodo te besede obvisele v zraku. Janezek, ki bo gledal svojega očeta ali mater, kako vpije na druge ljudi, zagotovo ne bo postal spoštljivi Janez. In Janezek, ki bo slišal, da to, kar počne, ni narobe, in da je tisti, ki ga na to opozori, star zafrustriranec, ki naj zapre gobec, pač ne bo znal presoditi, kaj je prav in kaj narobe, kje je potem šele prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja?

Torej – če želimo živeti v boljšem svetu, bodimo zgled za zanamce, da ne bomo čez dvajset let ponavljali, oh, kakšna je dandanašnja mladina, pri tem pa prikladno pozabljali na to, koga so imeli za vzgled.