Kdaj je dovolj?

Ta teden sem veliko razmišljala o tem, kdaj je česa toliko preveč, da rečemo dovolj. Kdaj nastopi tisti trenutek, ko si rečeš, zdaj imam pa res poln kufer vsega, in potegneš potezo, da ta preveč zaustaviš.

Kdaj bi vi rekli, da je nečesa dovolj? Ko gre že čez vse meje ali ko prvič začutite, da nekaj ni okej? Takrat ko jih dobiš že tolikokrat po glavi, da nehaš šteti, ali ko jih dobiš prvič? Ko si že tako obupan, da ne veš več, kaj narediti, ali pri prvem majhnem obupu?

Nekje sem ta teden prebrala naslov intervjuja, da smo tako zelo oddaljeni od svojega telesa, da se lahko samo trudimo razumeti njegovo sporočilo. In v tem se vse skupaj skriva, kajne? Tako zelo smo oddaljeni od samih sebe, tako zelo odklopljeni, če hočete, od samega sebe, da se sploh ne slišimo več, tudi če si tega še tako želimo. In tega so nas učili od malega.

»Potrpi malo, saj bo bolje,« so včasih znali povedati ženskam, ki jih je mož vsake toliko časa zamenjal za boksarsko vrečo, »vsaj dela, lačna nisi, ne ti ne tvoji otroci! Misliš, da boš dobila boljšega?« Ja, lačni kruha morda res niso bili, zato so bili pa lačni varnosti in topline in ljubezni, a kaj ko so jim vsi govorili, da to, kar čutijo, ni prav. In da morajo potrpeti, ker bog ne daj, da bi jim rekli, da naj poskrbijo zase, da so vredne, vredni lepšega življenja. In da bi jim kdo pomagal? Kje pa, v družine se pa ne bomo vtikali!

»Koliko alkohola ste pa popili?« so znali vprašati posiljeno žensko na sodišču, kot da je količina popitega premo sorazmerna z upravičevanjem posilstva in kot da je ženska sama odgovorna za to zavržno dejanje! Kaj si pa pila! Če ne bi, te ne bi posilili. Resno? Res želimo to povedati posiljenim ženskam? Da so one odgovorne za to, kar se jim je zgodilo? Aja, pa bog ne daj, da ima krilo nad koleni ali pa preveč razgaljena ramena. Potem je pa itak sama izzivala in je dobila to, kar ji gre. In ponovno smo ji povedali, da je to, kar je naredila, narobe, in da to, kar zdaj čuti, ni prav.

No, seveda sta to dva ekstrema, ampak tudi pri manj ekstremnih nam bi morali začeti zvoniti alarmi. Saj poznate tisto, mah, malo sem jo po riti pošlatal, kelnarco, to pa res ni nič takega, ona je pa celega hudiča naredila iz tega. Hm, bi bil zadovoljen, če bi tvojo ženo/hčerko/sestro nekdo tako malo po riti pošlatal? In ji hkrati govoril, da to pa res ni prav nič takega? In ko bi se temu uprla, bi ji povedal, da je to nelagodje, ki ga čuti, nekaj, kar si je izmislila? Da ne čuti prav? Namesto da bi se postavil zanjo?

»Ne, jaz pa res nisem nasilen, samo povedal sem ji, kar ji gre. Pač sem jo malo ozmerjal zraven, ji rekel, da je svinja debela, to pa res ni nič takega. Potem je pa še jokala zraven! Sem ji rekel, da me je sama izzvala s tem, ko ni utihnila.« In ona nato razlaga, da ja, saj res ni mislil nič takega, saj če bi pravočasno utihnila, ji res najbrž ne bi tega rekel. In pokoplje bolečino, saj vendar ne čuti prav!

»Rekla sem mu, da ga ni nič v hlačah, da naj se kar pogleda v ogledalo, bo videl enega malega fantka, ki si ničesar ne upa narediti. In je bil užaljen. In sem rekla, naj kar neha z užaljenostjo, saj mi je že njegova mama povedala, da iz njega nikoli ne bo nič.« In je seveda verjel, kaj pa naj, saj vendar ne čuti prav, saj ga nekdo že prej naučil tega, da ne sme poslušati samega sebe.

Kdaj nam torej morajo začeti zvoniti alarmi v glav? Kdaj moramo potegniti ročno zavoro in skočiti iz vozečega avta?

Isti trenutek, ko nekdo prvič položi roko na nas. Isti trenutek, ko nas nekdo ozmerja s svinjo debelo. Isti trenutek, ko nekdo stegne roko, da bi »samo malo pošlatal«. Isti trenutek, ko začutimo, da nekaj ni prav.

In začutimo, zagotovo, vprašanje je le, koliko temu verjamemo, koliko pa vsem tistim glasovom, medgeneracijsko prenesenim, ki nam govorijo, da ne čutimo prav. Če so nas tepli kot otroke, se nam ne bo zdelo prav nič čudnega, da nas bodo tepli tudi partnerji in partnerice. Če je bilo prisotno psihično nasilje, nam ne bo prav nič čudnega, če ga bomo deležni tudi kot odrasli. Če so nas zlorabljali, nam ne bo prav nič čudnega, če nas bodo zlorabljali kot odrasle. Ker – saj vendar ne čutimo prav!

A tisto, kar smo čutili kot otroci, je vse še v nas. In kot otroci smo čutili, da nekaj ni prav, a tega nismo smeli čutiti, ker smo morali preživeti, in smo raje krivdo vzeli nase. In kot otroci smo vedeli, da nekaj ni prav, ampak tega nismo smeli vedeti, ker smo morali preživeti, in smo odgovornost prevzeli nase.

Zdaj pa nam tega ni več treba.

Zdaj smo odrasli, dovolimo svojim telesom, da nam povejo, ko nekaj ni prav. Prisluhnimo mu, ko prvič začutimo nelagodje ob nespoštljivih besedah, ob prvi klofuti, ob prvi zmerljivki, ob vsem, kar vemo in čutimo, da ni prav. Tudi če nam drugi še tako govorijo, da pretiravamo, tudi če v sebi slišimo še tako glasen glas svojih prednikov, kako iz nas ne bo nič in naj ne pretiravamo, si izmišljujemo in še kaj, si prisluhnimo. Ker mi, samo mi, vemo, kaj je resnica za nas. Ker samo mi vemo, kaj čutimo in doživljamo. In če vemo, da za nas nekaj ni okej, se ne obotavljajmo, ampak izskočimo.

Ker je dovolj! Dovolj takega in drugačnega nasilja. Dovolj je molka. Dovolj je obsojanja. Dovolj je tiščanja glave v pesek. Dovolj je! Naučimo svoje in tuje otroke, da se lahko uprejo vsemu, kar ni prav, naučimo jih spoštovanja do svojih in tujih teles, naučimo jih, da so vredni. To je najlepša popotnica, ki jim jo lahko damo. Ampak – seveda je vedno ampak – tega jih lahko naučimo le, če najprej znamo prisluhniti in začutiti samega sebe.

Bomo rekli, dovolj je, da ne smem čutiti tistega, kar čutim, da je prav? Ne, ni malenkost, tudi če se drugemu zdi. Če ti veš, da nekaj ni prav zate, pač ni. In ja, reci si: dovolj je!

Ja, vem, lahko je govoriti, ko nisi sam neposredno vpleten. Lahko je od zunaj soditi in obsojati in pametovati. Lahko je biti pameten za drugega. A če si bomo prisluhnili, bomo lahko najprej pametni zase, nato pa bomo postali dovolj pametni, da bomo vedeli, da drugim pametovati ne moremo, lahko pa postanemo zgled nekoga, ki se je odločil, da je dovolj. In izstopil. In zato lahko drugemu ponudi roko in mu pomaga.

Kaj bomo storili, je pa, kot vedno, odvisno od nas samih.