Razmišljaš drugače?

Zadnjič mi je znanka razlagala, kako je prekinila odnos s prijateljico, ker se nista mogli zediniti glede določene stvari. Bila je potrta in žalostna, a nikakor pripravljena ponovno vzpostaviti stika z njo. Pa ni šlo za stvar življenja in smrti, ampak za eno, za zunanjega opazovalca, popolnoma minorno zadevo. A sta se njuni poti razšli. »Zaradi tega?« sem jo začudeno povprašala. »Ja, zaradi tega. Ne morem biti prijateljica z nekom, ki o tem razmišlja drugače,« je pribila. »Pa saj sta vendar že skoraj celo življenje prijateljici, menda vaju ja ne bo to ločilo?« sem vztrajala. »Ja, saj me kliče in mi pošilja sporočila, a ne odgovarjam nanje. Naj mi najprej pove, da imam prav, potem se bova pa pogovarjali naprej.« Odnehala sem, ker saj vemo, kaj se zgodi, če želiš prepričanega prepričati v nekaj drugega, kajne? Pa niti ni moja stvar, prepričevati nekoga, da bo to, kar bo naredil, v njegovo škodo, saj nisem v njegovih čevljih, da bi vedela, kaj ga je tako zelo prizadelo.

Ni pa mi dal ta najin pogovor miru. Razmišljala sem o tem, kako zelo različni smo med seboj in kako zelo nas, namesto da bi si dovolili, da nas različnost bogati, ta različnost lahko razdvaja. Pa v resnici sploh ne gre za različnost, a ne? Gre za to, kaj jaz doživljam ob tem, ko drugi ne pritrdijo mojemu mnenju.

Vsi, ki hodijo k meni na terapijo, se slej ko prej srečajo z vprašanjem lastne odgovornosti. Kaj ste pa vi naredili za to? Čigava odgovornost je to? To sta vprašanji, ki sta skoraj na dnevnem redu. In da ne bo pomote, ja, tudi samo sebe ves čas prevprašujem, kaj je moja odgovornost, kje sem zgrešila, kje sem naredila prav, kje bi lahko naredila več, pa nisem, ali je to, kar počnem, v redu, zame in za druge, in dostikrat ugotovim, da kaj ni bilo okej, da sem kje šla čez sebe, da sem kje pohodila drugega, spet drugič pa, da sem s tem, kar sem naredila, v sebi mirna. Dostikrat me odnese in sem jezna in užaljena, ker drugi ne deli mojega mnenja, ampak, ja, ponovno, to je izključno moja stvar. Ker drugi pač ima pravico, da razmišlja, živi in čuti drugače kot jaz.

In za to gre, konec koncev, kajne? Kaj mi čutimo ob tem, kaj drugi naredi in reče. Je to, da ima drugi drugačno mnenje od mojega, res največja težava? Ali gre za to, da jaz ne zmorem sprejeti mnenja drugega, ker se ob tem počutim povoženo, ponižano, neslišano, ker ni obveljala moja? In potem se gremo, kako ti nimaš prav, jaz pa imam, kako ti nečesa ne veš, jaz pa vem, samo zato da se počutimo pomembne, da uveljavimo svoj prav. Pa četudi za ceno odnosa kot pri tej moji znanki.

Pa če bi začeli resnično brskati po sebi? Če bi začeli poslušati svoje odmeve na dejanja drugih? In rekli: »Uf, veš, ob tem se počutim pa prav ponižano, povoženo in neslišano, ampak ja, to ni tvoja stvar, ti samo izražaš svoje mnenje, ki je drugačno od mojega. To, kako se jaz počutim ob tem, pa ni tvoje, ampak je moje. In čeprav sva tako različna v najinih mnenjih, si vseeno še vedno želim, da ostaneva povezana, ker je škoda zavreči najin odnos, ki traja že toliko let.«

Zmoremo začeti razmišljati tako? Zmoremo prisluhniti samemu sebi z razumevanjem? In enako pristopiti tudi k drugemu?