Z mano je nekaj narobe!

»Meni se zdi, da je z mano nekaj narobe,« dostikrat slišim, »zdi se mi, da se mi že meša.« Pa drugič: »Dajte mi povedat’, a je z mano kaj narobe? Vsi mi govorijo, da moram nekaj narediti, ker tako ne bo šlo več naprej.« In vsakič znova ugotovimo, da, ne, z nikomer od njih, ki to trdi ali se o tem sprašuje, ni prav nič narobe. In zakaj potem taka razmišljanja? Od kod prihajajo?

Zagotovo se je večina med nami že srečala s temi besedami, najsibo smo imeli v mislih sebe ali pa smo s prstom kazali na drugega. In smo imeli občutek, da se nam bo kar zmešalo, ker naj smo delali tako ali drugače, nikoli ni bilo prav in mi nikoli nismo bili prav. Ali pa smo prepričevali druge, kako je z njimi nekaj narobe in naj za božjo voljo že nekaj naredijo, da se bodo popravili. Pri obojem pa se pozablja ena temeljna stvar: se tisti, ki nas prepričuje v to, da je z nami kaj narobe, vpraša, ali ni morda on tisti, ki nekaj počne narobe? Ali smo se mi uspeli vprašati, ali morda mi počnemo nekaj narobe, a tega ne vidimo in raje obtožujemo drugega? Ja, pozabljamo na odgovornost slehernika.

Spomnim se, da sem enkrat ob Ljubljanici opazovala babico in njene vnuke, kako se igrajo. Ko je eden izmed otrok stopil v vodo in nato v pesek, je bil seveda umazan, pa hkrati najbolj srečen otrok na svetu, babica pa zgrožena: »Poglej se, kako grd si zdaj! Fuj!« Nasmeh na obrazu fantička je ugasnil in nakremžil se je v jok. Boste rekli, ah, saj to pa res ni kaj takega, ga je pač malo oštela. Pa ni res! Namesto da bi mu rekla, naj pride, da ga očedi, ker se je umazal med igro, mu je dejala, da je on grd. In če ves čas poslušamo take in podobne besede, kaj vse je z nami narobe, jih bomo seveda posvojili in sprejeli kot svoje ter to odnesli s seboj v odraslost. In nato ponovno ves čas poslušali, kako je z nami nekaj narobe, ne da bi sploh podvomili, kaj pa, če je na drugi strani nekaj narobe? Kaj pa, če drugi nekaj dela narobe, ne zna, ne ve ali nima prav? Kje pa! Z nami je nekaj narobe. In to postane sveta resnica. In potem se obrnemo levo, ni prav, pa desno, pa ni prav, pa naredimo eno stvar, pa ni prav, pa naredimo drugo, pa ni prav, pa naredimo nekaj po naročilu drugega, pa spet ni prav, pa po svoje, pa ponovno ni prav. In se ves čas dokazujemo, da bi ja drugi sprevideli, da smo v redu, pa ne gre in ne gre.

In tukaj se je treba ustaviti in pogledati, kaj je tisto, kar je res, in kaj tisto, kar nam skušajo obesiti in nadeti drugi; kaj je moja odgovornost, kaj pa odgovornost drugega. In se seveda vprašati, kaj presneto sploh počnem v nekem odnosu, kakršnemkoli in kateremkoli, če pa druga stran z nami nikoli ni zadovoljna in ves čas poslušamo samo kritike na svoj račun. In ali je tisti, ki nam to govori, res tako zelo samozavesten in prepričan v svoj prav? Ampak če je resnično tak, zakaj mora potem drugega poniževati? Kaj pa če za temi kritikami samo skriva svojo negotovost? Svoje slabo mnenje o sebi? Občutke nevrednosti? In se boji, da bo, če enkrat ne bo uveljavljal svojega prav, pokazal, da je pravzaprav on tisti, s katerim je »nekaj narobe«? To pa je že drug pogled, kajne?

Ne, seveda tega, da je nekaj narobe z nami, ne moremo odvreči čez noč, ker ni tako zelo enostavno. Je mogoče, a le, če si drznemo pogledati vase in začnemo ugotavljati, kdo nam je prvi povedal, da nismo v redu. In se postaviti v bran tistemu malemu otročku, ki se skriva v nas, tako da mu nenehno govorimo, da ni z njim prav nič narobe, da pa so žal narobe ravnali tisti, ki so ga imeli najraje, a niso znali in zmogli ravnati drugače.

In še enkrat: ne z vami, ne z nami, ne z mano in ne s tabo ni narobe prav nič. Morda ravnamo narobe, morda je dejanje napačno, ampak to nismo mi. In še nekaj: vedenje lahko izboljšamo, sebe lahko izboljšamo, drugih pač ne. In če bodo še vedno vztrajali in kazali s prstom na nas, jim lahko mirno rečemo adijo. Ker je okoli nas zagotovo nekaj dobrih duš, ki bi se rade povezale z nami in preživljale z nami svoj čas. Zato, ker smo v redu. Zato, ker ni z nami prav nič narobe. Zato, ker smo. In zato, ker so.