Moram? Treba je?

Pred prazniki sem se z veliko ljudmi pogovarjala o tem, kje bodo preživeli najbolj praznična večera v letu. Večinoma so bili razpeti med samega sebe in svojo družino ter obveznostmi, ki naj bi jih imeli oziroma so jih čutili do primarnih družin. Ker pač se moramo vsi zbrati pri svojih starših, ker je pač taka tradicija, so mi razlagali. Resno? Kdo jo je pa začel, to tradicijo?

Nemalo parov je na začetku svoje poti v stiski, kam oditi – k njenim ali njegovim staršem. In pride do neskončnih prepirov in poglabljanj in razglabljanj, zakaj k enim ali drugim, na koncu pa, namesto da bi uživali, sedimo sprti pri enih in drugih in se delamo, da je vse v redu, ker pač mora biti v redu, ker so pač prazniki, a ne?

Ta stiska je tako velika, da kot par sploh ne vidita ali prepoznata ali upata pogledati še tretje možnosti: da začneta ustvarjati svojo tradicijo, da si ukrojita dneve po svoji meri, ne po meri enih ali drugih staršev, starih staršev, tet, stricev in širšega sorodstva in še koga, ki zna modrovati in pametovati o tem, kaj se spodobi.

In niso samo prazniki tisti, ki nas lahko spravljajo v tovrstno stisko, kajne? So tudi nedelje, ko je treba nujno k staršem, da ja ne bo zamere in slabe volje, četudi bi najraje cel dan preživeli pod odejo, ampak se prisilimo, samo zato da bo »mir pri hiši«. So razne obletnice, dostikrat od ljudi, za katere od prejšnje obletnice pred desetimi leti sploh slišali nismo, pa razna druženja in zbiranja in praznovanja z ljudmi, s katerimi nimamo pravzaprav ničesar skupnega razen teh, z muko preživetih dni.

Pa če bi začeli skrbeti za mir v svoji hiši, v svoji notranjosti? Kaj nam pomaga nedeljsko kosilo pri starših, če smo vsi trdi, ko gremo k njim, v krču čakamo, da mineta tisti dve uri ali kolikor je pač potrebno, da se že spodobi oditi, če smo znotraj sebe nemirni in, še več, z vsem tem damo pravzaprav samim sebi vedeti, da nismo zares pomembni, kajne? Pa ne njim, samim sebi. Ker če bi si bili, tega pač ne bi počeli. Ja, težko je zdržati z mislijo na slabo voljo drugih, ki so pač nečesa navajeni in mislijo, da se tako spodobi in je pravično in bog ne daj tega kršiti; težko je zdržati s svojo slabo vestjo in strahom v sebi, češ kaj pa bo, če ne grem, mi bodo zamerili, se ne bodo več pogovarjali z mano? Ampak konec koncev – če ne razumejo, da imamo svoje življenje in da si ga želimo preživeti tako, kot prija nam, se sploh še imamo o čem pogovarjati? In če gremo še v drugo smer: moramo res na svoje dogodke, rojstne dneve, obletnice in vse, kar je še takega, vabiti neskončno število ljudi, ker pač so sorodstvo? Pa če je to sorodstvo, ki ga ob drugih dnevih niti ne zanima, kaj se z nami dogaja? Pa če, konec koncev, v resnici niti nas ne zanimajo oni? Ali pa je morda nekdo na lepem prekinil odnos z nami, pa sploh ne vemo, zakaj, zdaj smo ga pa nekam prisiljeni vabiti? Ker se tako spodobi? Ker bodo drugače zamere? Ker raje pogoltnemo vse skupaj in delamo vse v skladu s tem, kar je prav za druge, ker – ja, vedno se vračamo nazaj k sebi – mi ne zdržimo s tem, kaj bodo pa rekli drugi, ker mi ne zdržimo s slabo vestjo, ker mi ne zdržimo s tem, kakšne bodo posledice.

A če želimo priti do tako želenega miru v sebi, bomo morali začeti poslušati samega sebe, svoje srce in svojo notranjost in zdržati z občutki krivde in slabe vesti, ki se bodo zagotovo pojavili. Ampak eno samo življenje nam je dano, menda ga bomo ja začeli živeti tako, kot si ga želimo mi sami?