skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Ob koncu leta …

Kar nekajkrat v zadnjem času sem slišala od ljudi, da delajo bilanco svojega življenja v iztekajočem se letu. »Saj veš, ob koncu leta se spodobi pogledati nazaj, na svoje uspehe in neuspehe, ali sem zadovoljen ali ne, s tem, kar sem dosegel,« slišim. Nazadnje sem se z nekom na sprehodu pohecala, da me prav zanima, ali so se naši predniki tudi tako kot mi ukvarjali s konecletnimi bilancami svojega življenja. Najbrž ne, vsaj ne take, kot jo delamo mi zdaj; najbrž so bolj razmišljali o tem, kako stakniti konec s koncem, pa kje bodo drugo leto posejali koruzo, pšenico ali ajdo ali kaj drugega, zato da bo naslednje leto rodovitnejša letina, kot pa s tem, ali so zadovoljni ali ne, na čustvenem področju in z osebnimi (ne)uspehi. Seveda je bilo življenje takrat drugačno, kdo se je pa imel čas ukvarjati s tem, ali je zadovoljen in srečen s svojim življenjem in odnosi, tako kot se dandanes?

Ampak ja, danes živimo v drugačnih časih in je prav, da se sprašujemo prav o teh vprašanjih. Ali živim kakovostno življenje ali ne? Ali sem izpolnil to, kar sem si zadal, ali ne? Ali želim prihodnje dneve preživeti tako kot dozdajšnje ali ne? Ali bi rad kaj izboljšal ali nadgradil ali ne? Ali sem zadovoljen ali ne? Vsa ta vprašanja so pravzaprav nujna ves čas v življenju, ne samo ob koncu leta, ko – saj to vsi vemo, a ne – tako radi obljubljamo samim sebi in drugim, kako zelo bo drugo leto drugačno … do izteka tega istega leta, ko so na pladnju ponovne zaobljube, ki po navadi prav tako ponovno ne ugledajo sveta.

Jaz zaobljub ob koncu leta ne dajem več, ker vem, da bom tisto, kar si zadam, uresničila, če bo v moji moči in če bo želja velika, drugače pa pač ne in zato izgubijo smisel, tudi z bilancami se kaj preveč ne ukvarjam, so me pa spodbudili ti številni pogovori, da sem malo pobrskala po sebi in svojem letošnjem zaključnem računu. In seveda – kako zelo sem dolgočasna, kajne? – obstala predvsem pri sebi in svojih odnosih in vprašanjih o njih.

Kaj lahko rečem o letošnjem letu? Je bilo težko? Da. Je bilo lahko? Da. Žalostno? Da. Veselo in radostno? Da. Polno razočaranj? Da. Polno zmag? Da. Je bilo vsega po malem? Da. Sem zadovoljna z izkupičkom? Absolutno.

Če pa pogledam tako bolj na široko, se vse začne in konča s hvaležnostjo. Za odnose, ki so mi pokazali, kaj so prave vrednote v življenju, in za tiste, od katerih se je bilo treba posloviti. S cmokom v grlu in solzami in žalostjo in razočaranjem, a so mi tudi ti dali možnost in priložnost za izkušanje novih občutij, za izkušanje ponovnega slovesa, za izkušanje drugačnega žalovanja, za izkušanje spuščanja in sprijaznjenosti z nemočjo, za izkušanje tega, da, kakorkoli obračamo, na koncu vedno ostaneš sam s sabo. Ne glede na ljudi okoli sebe si namreč ti tisti, ki mora zdržati z vsemi občutji.

Tako kot se moraš soočiti in zdržati s svojimi dobrimi in slabimi dejanji in odzivi. Sem zadovoljna z vsem, kar sem letos naredila? Če potegnem črto, bi zagotovo lahko kdaj ravnala drugače, a tudi če nisem zadovoljna v celoti, sem hvaležna – da sem to prepoznala in sem poskušala in bom skušala v prihodnje ravnati drugače. Sem zadovoljna z odzivi na dejanja in besede drugih? Najverjetneje bi lahko bila, kot vedno, kdaj sočutnejša, prijaznejša in nežnejša, torej je to ponovno in znova šola tudi zame.

In ko sem že pri tem: sem zadovoljna s tem, kako sem ravnala s sabo? Ne popolnoma, ker bi zagotovo lahko bila kdaj prijaznejša in sočutnejša do sebe. Lahko bi se kdaj nasmejala in zamahnila z roko, ne pa se obremenjevala s stvarmi, ki jih itak in itak nisem mogla spremeniti, in lahko bi se kdaj še malo bolj pocrkljala. Sem pa neizmerno hvaležna, da to zdaj vsaj znam prepoznavati in se, ko se zalotim, kaj počnem, takoj neham bičati.

Tole leto bom končala s hvaležnostjo zanj. Za nova spoznanja, o sebi in drugih, za nove izkušnje, za ljudi, ki so mi bežno prekrižali pot, in za tiste, ki ostajajo in ostajate. Za globoke izkušnje žalosti in veselja. Za globoke izkušnje razočaranja in bolečine, a po drugi strani moči in upanja. Za neverjetne izkušnje, kaj lahko naredijo prijaznost in nasmeh in toplina, ter za vse, kar mi je prineslo.

In kaj si želim od novega? Pravzaprav se bom pustila presenetiti, ker verjamem, da mi bo prineslo tisto, kar potrebujem, in me izzvalo s tistim, kar zmorem.

Tako. To je moj zaključni račun. In kakšen je vaš?

 

P. S. To je to, kar sem imela za letos povedati. Želim vam ljubezni, veselja, zadovoljstva, sreče in zdravja polne praznike, prihodnje leto pa naj vam prinese tisto, kar si želite in potrebujete. Ponovno se beremo v novem letu. In – saj veste – saj po novem, saj po novem, saj po novem letu boljše bo. 😊

Ocenite to stran

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top