skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Moj svet in tvoj svet – sta lahko prijatelja?

Zadnjič sem imela en opravek. Ponedeljek zjutraj, siv in meglen, kot je lahko le ponedeljek, ko veš, da cel dan ne boš ugledal sonca. Dobim papirje, ki jih moram izpolniti, če želim opraviti tisto, kar sem se namenila, ko se mi je pri nečem zataknilo. Stopila sem do proste gospe za okencem, ki me je s srepim pogledom iznad očal s sikajočim glasom povprašala, kako da ne znam tega izpolniti, ko pa ja vse piše. Najprej je niti nisem dobro razumela, kaj mi govori; zdi se mi, da sem zaradi teh presnetih mask napol gluha. Ko sem jo vprašala ponovno, si je le vzela trenutek, da mi je zadirčno odgovorila. Stojim tam in jo gledam in se odločam, kaj bom naredila. Naj jo pošljem v tri krasne ali se ji prijazno nasmehnem? V meni je vpil glas, kaj si pa domišlja, da je, da se tako obnaša, kaj res ne more biti vsaj malo prijazna? Priznam, da je bil tokrat hudičkov glas precej glasen in močan, otrok v meni pa je od nemoči cepetal na vso moč in mi šepetal, kar povej ji, ženski, kar ji gre. Kaj si pa domišlja, da se tako pogovarja s tabo! Odprla sem usta, ko je od nekod, prisežem, da res ne vem, od kod, prišel na plano glas, ki se ji je prijazno zahvalil za pomoč in se ji opravičil, da jo moti, ker ima očitno več kot preveč dela.

Čudež, vam povem, pravi čudež! Gospa me je pogledala s široko odprtimi očmi in dejala, da je že v redu, in mi potem gledala pod prste, da sem zares vse izpolnila, kot je bilo treba. Vmes sem se še pošalila na svoj račun, ker bi pač najbrž res lahko znala tisto izpolniti, če le ne bi bila taka furija, na koncu sva se razšli s širokim nasmehom in dobrimi željami.

Kaj želim povedati? To, da imamo med dejanjem in besedami drugega drobcene sekunde časa, da se odločimo, kako se bomo odzvali. Ali se bomo prepustili avtomatizmu in se odzvali na prvo žogo ali bomo prešteli do deset in bomo ob svojem odzivu obdržali svoje dostojanstvo.

Jaz sem se tiste drobcene sekunde odločala med tem, ali naj dam glas svojemu notranjemu otroku, ki je vpil, naj presneti ženščini povem svoje, samo zato da bi bil končno slišan, ali pa bom najprej slišala tega otroka, ki nemočen joče in cepeta, in ga z umirjenostjo potolažila ter ob tem obdržala samo sebe.

Ker za to pravzaprav gre, kajne? Konec koncev bi tista gospa zelo hitro pozabila name, še eno v množici strank, s katerimi je bila tistega dne nezadovoljna, večje vprašanje pa je, ali bi bila jaz zadovoljna s svojim odzivom. Prepričana sem, da ne, da bi me bilo v dno duše sram, če bi začela povzdigovati glas nad njo in delati scene, in to ne zaradi nje, pa naj se sliši še tako čudno, ampak zaradi same sebe. Jaz ne bi zdržala s tem, kar se je prebudilo v meni ob njenem neprijaznem odzivu, in jaz bi pravzaprav delala sebi v škodo.

Seveda ne govorim o tem, da bi se morali plaziti okoli drugih in pogoltniti vse, kar si izmislijo, govorim o tem, kaj lahko naredi to, da zmoreš in znaš zdržati z občutji nemoči, ko veš, da si na milost in nemilost prepuščen dobri volji drugega, z občutji nevrednosti ob pogledu, ki ti govori, kako zelo neumen si, ker nečesa ne znaš, in z občutji neslišanosti in nerazumljenosti sveta, v katerem živiš.

Ker konec koncev dejansko živimo vsak v svojem svetu, kajne? Vsi imamo svoje izkušnje, s katerimi prihajamo v stik z drugimi, vsi v tem svojem svetu doživljamo svoja občutja, vsi v tem svetu kdaj trpimo in smo žalostni in jezni in tečni in zoprni – a, ponovno – točno zaradi opisanih stvari.

Moj odziv je vedno moja odgovornost, tvoj pa tvoja. In najina svetova lahko z vso silo treščita drug ob drugega in se besno razletita, lahko pa se samo oplazita, kar pač različne izkušnje in pripadajoča občutja naredijo, se pogovorita in si v slovo pomahata. Ali pa se celo zbližata, kdo ve?

 

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top