Preprosto čarobno!

Sedim v domači hiši in razmišljam. Zunaj sneg, kot se za december spodobi, ne pa tista močvara v prestolnici, in sem radostna že zaradi tega. Ne vem, kdaj so zvezde tako zelo žarele na nebu kot sinoči; stala sem sredi snega in samo strmela vanje, ko so mi mežikale nazaj. Preprosto čarobno.

Smučanje po teveju se naju je z mamo trudilo prepričati, naj mu nakloniva pozornost, a sva ves čas nekaj čvekali in se krohotali kot že dolgo ne. Preprosto čarobno.

Pesjanka je izvajala svoje vragolije na snegu in pozneje v hiši izkazovala na svoj pasji način neizmerno ljubezen do moje mame. Preprosto čarobno.

In to je bil en večer. Tako kratek, pa tako poln. Še enkrat: preprosto čaroben.

Zadnjič mi je nekdo razlagal, da ne mara decembra, ker je vse umetno in živčno in polno odvečnega hitenja in pospravljanja in zapravljanja. Verjamem in razumem. Če vzamemo ta mesec tako, se nam res lahko upre. Prisila nakupovanja, ko kupujemo tisoč in eno stvar, ker so »ugodne«, a pozneje ugotovimo, da niti približno niso bile ugodne in še več – da jih po navadi sploh ne potrebujemo; prisila hitenja, ker je pač zdaj že zadnji čas za … karkoli že; prisila pospravljanja, ker se za konec leta pa že spodobi pospraviti vse, česar prej celo leto nismo uspeli, in ker tako piše v vseh nasvetih, je treba to postoriti še pred koncem leta. Hm, če jih nismo do takrat, se jih moramo lotiti pa ravno zdaj ali kako? A bejž? Ker to pravi – kdo?

Kam pa je odšlo tisto pristno tiho veselje, ki smo ga čutili včasih? Tisto spokojno, umirjeno, nemirno samo na sveti večer, ko se je peklo potico in postavljalo smrekico? Ko se ni cel december norelo po nakupovalnih središčih? Ko se ni samo načrtovalo, hitelo, iskalo, ampak preprosto … bilo? Živelo v ravnotežju?

Boste rekli, to je bilo včasih, včasih so bili drugačni časi, današnji pa nas silijo, tiščijo nekam, kamor si potihoma niti ne želimo, a ne upamo priznati, da ne bi izpadli čudni, čudaški, da ne bi izstopali, bili drugačni.

Ja, res je, bili so drugi in drugačni časi, ki se jih resnično ne da več obuditi in prinesti nazaj. Moramo zato tudi zamenjati svoje želje, svoja hrepenenja, svoja srca? Moramo podleči vsemu, s čimer nas obsipavajo in zasipavajo? Ali lahko ohranimo samega sebe kljub vsemu temu?

Si lahko, če si tega želimo, vzamemo čas za tiho veselje prazničnega meseca? Za praznovanje, kot si ga želimo mi sami, ne glede na zunanje norenje, pokanje in ihtavost? Je lahko vsak decembrski dan, ker december je pač, roko na srce, poseben mesec, preprosto čaroben z vsebino, ki jo vanj vnašamo mi sami? Jaz sem ga pozdravila s tiho radostjo in on mi vrača s preprosto čarobnostjo vsakega dneva posebej. Kako pa ste ga pozdravili in pričakali vi? In kako ga boste nadaljevali?