Nenormalna normalnost?

Piše znanka na mojo stran, da je bil »včeraj prvi dan v 14 dneh, ko ni nihče name stresal svoje frustracije«. Dela v trgovini. Mi razlaga druga, da gre s težavo v službo, ker so ljudje postali neznosni, ker se znašajo nad njo, ona pa je popolnoma nemočna in ne more ničesar narediti, ker nima zaslombe pri vodilnih. Je to zdaj postala normalnost? To, da pridem nekam in se znašam nad nekom, ki ni ne kriv ne dolžan za prav nič, kar se dogaja?

Minuli teden se mi je zgodila neka neprijetna zadeva, v katero je bila vpletena tudi druga oseba. Eksplozivna sem, dostikrat, predvsem ko gre za zaščito meni dragih, znam eksplodirati in planiti, preden sploh pomislim, drugače sem »siva miška«, ki se razburja bolj sebi v brado. In tokrat? Samo glavo sem sklonila v obžalovanju, da se je zgodilo, kar se je, in da bodo zato potrebne določene odvečne poti, nato pa zagledala drugo osebo, ki je vse skupaj zakrivila. Tresočo se in solznih oči. Ki je, kot mi je pozneje zaupala, samo čakala na moj napad, na ploho besed, na … očitno v tem času popolnoma normalne stvari. A je namesto tega dobila objem. Ja, vem, najbrž mi bo marsikdo povedal, da v teh časih objemati neznanca ni ravno pametna zadeva, a covid gor ali dol, sočutje ima pač očitno zadnje čase pri meni prvo mesto. Pa nočem se zdaj delati svetnice, ker res nisem, ker, kot sem že napisala, znam tudi jaz eksplodirati. Ampak le kaj bi dosegla z vpitjem na nekoga, ki je že tako ali tako strt zaradi tega, kar je po nesreči naredil? Da bi se za nekaj sekund počutila močnejšo? Da bi napihnila svoj ego? Da bi zrasla v svojih očeh in drugemu dala vedeti, da je niče, ki je pač naredil napako? Vedno govorimo, da bodi do drugih tak, kot si sam želiš, da bi bili drugi do tebe. No, jaz si vsekakor ne želim in niti več ne dovolim, da bi drugi nadme izlivali svoje frustracije. Kdo bi torej bila, če bi to počela drugim? Pravzaprav bi jaz izpadla pravo niče z vpitjem na že tako popolnoma skrušeno osebo.  

In to je to, kajne? To postanemo, če izkoriščamo trenutno situacijo za zdravljenje svojih frustracij nad šibkejšimi od sebe. Večina med nami se trenutno najverjetneje sooča z nemočjo, a namesto da bi si jo priznali in premislili, kaj lahko naredimo, in se opolnomočili, se odločimo za tisto, kar je najlažje. In najlažje je stresati svojo nemoč v obliki jeze in vpitja na druge, ki so prav tako ali še bolj nemočni kot mi.

Ne vem, kako ste vi s tem, a jaz na to nenormalno normalnost ne želim in nočem pristati. Nočem pristati na to, da so taka dejanja ne samo upravičena, češ XY delajo to in to, zato lahko jaz tudi, oni so taki, zato smo lahko taki tudi mi, ampak se jih celo odobrava, češ le pokaži mu/ji, kam spada.

Resno? Na to želimo pristati? Prav z nasiljem se strinjamo? Smo res postali taka družba? Ali smo vedno bili, potuhnjeno čakajoč na priložnost, ko se lahko pokažemo, ker nam okoliščine to dovoljujejo? Se res nikakor ne zmoremo sprijazniti s tem, da so naši odzivi zgolj in samo naši?

No, jaz še vedno želim verjeti, da je trenutno stanje samo trenutno in da se bo umirilo, ko bo vsega tega z virusom konec, ker drugače … bog nam pomagaj.