Verjamemo, da zmoremo?

Dostikrat mi kdo kaj napiše, zaupa svojo izkušnjo, pove, ali se z nečim, o čemer razmišljam in pišem, strinja ali ne. Prav vsakega sporočila sem vesela, tako tudi predloga gospe, ki se mi je oglasila minule dni in dovolila, da njene misli in izkušnje povzamem v tem zapisu. Napisala je, da se premalo piše o stvareh, ki se jih pa vendarle da narediti. Moti jo, da so vsepovsod prepiri, pritoževanje, kako zelo težko je vse, da ljudje vidijo samo negativne plati, nikjer pa ni besed upanja, besed verjetja v ljudi, njihovo moč, njihovo prijaznost in dobroto, v to, da zmorejo premagati marsikaj.

»Tako kot sem jaz,« je napisala. In opisala svoje težko življenje, krute izkušnje, ki so jo pripeljale tudi v odvisnost od drog in alkohola, a jo je že pred leti uspela premagati. »Zmagala sem,« piše, »in zmagujem vsak dan v tem norem času. Ko so nas lani dali v zaprtje, sem se prestrašila bolj kot kadarkoli prej, da me bo zaneslo nazaj v alkohol ali droge, pa sem uspela zdržati. In če sem jaz uspela, pa, verjemite mi, bila sem huda odvisnica, potem vem, da se da narediti marsikaj. Le pripravljen moraš biti na pasti in jih preskočiti, če se pokažejo.« In zato naj pišem o upanju, da se marsikaj da.

In se res da, kajne? Samo v vsem tem ozračju negativnosti, ko skorajda ne vidimo več žarka upanja, marsikdaj na to pozabimo. Pa razmišljam, zakaj je tako. Je morda lažje podleči vsesplošnemu negodovanju in pasivnosti, češ da se itak nič ne da, kot iti v akcijo in nekaj spremeniti, se premakniti? Je res lažje pestovati svoje negodovanje kot upanje? Je res lažje pogledati v tla in se obrniti stran, ko nekdo potrebuje pomoč, kot mu pomagati, ponuditi roko? Je res lažje čičati in čakati? Najbrž je res, ja, navidezno, bolje in lažje vse našteto, kaj pa v resnici?

Če bi omenjena gospa v preteklosti čakala, je danes zagotovo ne bi bilo več med živimi. Če bi zamahnila z roko ob zaprtju, češ nisem v nevarnosti, bi lahko zapadla nazaj, tako pa se je s situacijo spopadla z zavedanjem in šla v akcijo.

Če bi mi v preteklosti venomer stokali in jokali nad življenjem, kakšno da je, danes zagotovo ne bi bili tu, kjer smo, torej smo nekje morali videti žarek upanja, ki nas je vlekel k sebi in obljubljal, da se da. In smo očitno šli naprej.

In če smo vse to zmogli, pa ne bi zmogli živeti in preživeti tudi tega obdobja? In če smo že šli čez marsikaj težkega, pa ne bi zmogli zdaj? Kdo je tisti, ki bo o tem odločal? Drugi ali mi? Če imamo okoli sebe veliko ljudi, ki nam govorijo, kako je vse težko in nemogoče, je morda čas, da se obkrožimo z drugimi, ki bodo z nami verjeli, upali in zaupali, da je sicer marsikaj zares težko, ne pa nemogoče. In bodo vztrajali z nami, ko se nam bo zares zdelo nemogoče in ko bi najraje že obupali ter se vdali v »usodo nemogočega«. Vsega v svojih življenjih prav gotovo ne moremo doseči, a da bi obupali tam, kjer lahko, zato ker nam vsi okoli nas to vbijajo v glavo, bi bila pa velika škoda, kajne?