Pospravljanje omar življenja

Vsake toliko časa se lotim pospravljanja omar. Ajajaj, kaj hujšega! Zlaganje knjig, prebranih, a vendar ohranjenih na policah, ker jih bom zagotovo še kdaj brala (poznano?), neprebranih, ker sem obupala nad njimi, a se jih bom zagotovo enkrat ponovno lotila (poznano?), dokumentov iz leta 19XX (ker nikoli ne veš, kdaj boš kaj še potreboval (poznano?), garancijskih listin (hm, to pa je ja treba shranjevati, a ne, pa četudi je garancija potekla že pred ulala leti), in vsega, kar se lahko v nekaj letih nabere. O praznjenju omar z oblačili, ki jih sicer že dve leti nisem oblekla, pa mi bodo zagotovo še kdaj prišla prav (poznano?), in o tistih, ki so mi bila v trgovini oh in sploh všeč, pa jih nisem niti enkrat oblekla, ampak še čakajo na tisti prvič (poznano?), pa tokrat raje sploh ne bom zgubljala besed. No, tega z oblačili je le manj, ker sem z leti tudi jaz postala malce bolj ozaveščena, knjige pa, hja, te so pa dragocenost, svetinja, ki jo je treba čuvati in polirati, četudi veš, da zate nima več prave vrednosti.

Kje pa smo s človeškimi omarami? Z omarami življenja? Z omarami odnosov? Koliko jih čistimo, morda tudi poliramo, koliko pa pogledamo globlje vanje, pod površino, pod katero se tako radi skrivajo drobci trdovratne umazanije, ki noče in noče stran? Koliko se poglobimo v vsebino, namesto da bi ostajali samo na površini? Kolikokrat zatlačimo stvari globoko v omaro in jih, vsakič ko prilezejo ven, potisnemo še globlje?

Moja kolegica tehnična urednica v pretekli službi je vedno dejala, da gre v liter samo liter, torej za božjo voljo ne tíšči več besedila na eno stran, ker ga preprosto nima kam stlačiti in lahko samo odreže, kjer zmanjka prostora. In ostanemo brez konca.

In točno to se dogaja z nami, če ne prevetrimo tu in tam svojega življenja in odnosov. Natlačena vsebina začne kipeti ven kot preveč vzhajan kruh, in tudi če jo še tako tlačimo in potiskamo nazaj, bo primezela ven skozi drugo špranjo.

Se sramuješ nečesa, kar si naredil v preteklosti? Sooči se s tem, sam ali s pomočjo, in odvrzi ter pojdi naprej. Sram je dober, dokler nas brani pred nečem in nam preprečuje, da bi delali neumnosti, kar je pa več od tega, nas pa samo drži v primežu strupenosti in nemoči iti očiščeni naprej.

Se še kar ne moreš posloviti od preteklih odnosov? Poglej, kaj te v njih zadržuje, hrepenenje po čem te še veže nanje, česa te je strah, če se boš dokončno poslovil od njih, nato pa končaj poglavje, ker drugače v nove odnose ne moreš vstopati. Ko pa je še toliko ljudi okoli tebe in je škoda, da jim ne bi dal priložnosti, kajne?

Še kar kuhaš zamere iz preteklosti? Če se midva pogovarjava o sedanjosti, ti pa privlečeš ven zadeve iz preteklosti, zaprašene, da se drugi nanje niti ne spomni več, je čas, da jih enkrat za vselej potegneš ven, spregovoriš o svoji bolečini, prizadetosti, izdaji, ki si jo morda doživel, nato pa spustiš. Odnosa na preteklih zamerah ne moremo graditi, tudi če jih še tako skrivamo in se delamo, da ne obstajajo več. Slej ko prej se bo kje pokazala kakšna špranja, skozi katero bodo ponovno pokukale.

Si še kar jezen nase zaradi svojih preteklih dejanj, morebitnih izgubljenih priložnosti, napačnih odločitev? Poglej nazaj tisto osebo, kakršna si bil takrat: Si znal delovati bolje? Si zmogel bolje? Nisi, a ne, ker če bi, bi pač deloval drugače, kot si. In namesto da se je jeziš na to preteklo osebo, jo raje objemi, pobožaj in ji povej, da je z njo vse v redu. Tisti naš mali notranji otroček je že tako in tako celo življenje oblegan z zunanjim in pozneje notranjim kritikom, morda pa je vendar že čas, da ga slišimo in z njim začnemo pisati novo poglavje, ne pa da s starih knjig venomer brišemo prah, jih postavljamo nazaj in pričakujemo, da se bodo končale drugače. Ne bodo se. Drugačen konec bodo dobile ob našem drugačnem delovanju in nič prej.

Kje ste torej s svojimi omarami?