skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Ostati ali oditi?

Ah, ti naši odnosi, si dostikrat rečem, pa tako zelo preprosti bi lahko bili! Lahko bi bili prostor miru, ljubezni, zaupanja in naklonjenosti, a se dostikrat sprevržejo v vse kaj drugega. V prave bitke merjenja moči, kdo več ve in zna, kdo je za kaj kriv in kdo ne, kdo je za kaj odgovoren in kdo ne in na koncu – kdo bo iz tega boja izšel kot zmagovalec.

Ravno te dneve me je znanec spraševal, kaj naj naredi s svojim odnosom in ali naj ostane ali gre. Marsikdo se obrne na nas terapevte, kot da smo nekdo, ki ima čarobno palico ali kroglo, ki napove prihodnost, a mi se namesto njih enostavno ne moremo, še več – ne smemo – odločati. Lahko pa pomagamo najti drug pogled na situacijo, predvsem pa pomagamo uvideti, kaj se skriva za nezadovoljstvom nad nekaterimi stvarmi, ki naj bi bile razlog za razhod. Ker to, da partnerica smrči, kot je povedal ta moj znanec, pač ni razlog, da odideš iz več desetletij trajajočega odnosa, kajne? Ali pa da je žena pridobila nekaj kilogramov in nima več manekenske postave, kot jo je imela pred tridesetimi leti? (Mimogrede, ženo poznam in je prav lepa gospa pri šestdesetih.) Ali pa to, da je utrujena, ko pride iz naporne službe? Ali pa to, da zdajle res ne bi šla na dopust, ker je njuna hčerka ravno rodila in žena želi ostati doma, če bi ju morda potrebovala? »Midva tudi nisva imela nobene pomoči od najinih staršev, ko sva imela svoje otroke, zakaj bi jih torej tako razvajala,« je dejal, »zdaj pa še mene sili v to, naj jim pomagam, češ da imam več časa kot ona. Kaj pa naj počnem z njimi?«

»Čisto drugače sem si predstavljal pokoj,« je še potarnal, »zdaj se mi pa zdi, da sem osamljen kot še nikoli prej. Kot da sem tujec v lastnem domu.«

In ravno tu, v teh zadnjih besedah se najbrž skriva težava, ne v smrčanju, utrujenosti in neurejenosti žene in njene želje, da bi kak dan priskočila otrokom na pomoč, ker ve, kako je bilo, ko sta bila onadva sama za vse, ampak v tem, da ne ve, kaj naj počne s svojimi otroki, in v tem, da se počuti tujca v svojem domu.

Če v odnosu zaspimo in ga ne negujemo, pride do točke, ko nam gre pri partnerju prav vse na živce. Ko pozabimo, da je to oseba, v katero smo se zaljubili in se ji pozneje zavezali, ne pa naš sovražnik številka ena. Da naš odnos ni bojišče, ampak nekaj, kar naj bi nas zadovoljevalo, dopolnjevalo, nam pomagalo rasti, da je to prostor, kamor se radi vračamo, saj smo lahko v njem ranljivi in pristni. A če vse to zanemarimo, pozabimo na partnerja in nase in najin odnos, če se posvečamo samo službi, delu, obveznostim, otrokom in njihovemu ugodju, se lahko čez leta zgodi, kar se je zgodilo omenjenemu znancu. Prišlo je do odtujenosti, ko pravzaprav ne vemo, kaj sploh še počnemo v tem odnosu.

Seveda je rešitev odhod, ampak od česa bomo pa odšli, če pravzaprav ne vemo, kje smo zadnja leta sploh bili? Pa če bi morda, tudi če smo se znašli na tej točki, pogledali, ali pa je še kaj, kar se da obuditi? Je morda med nama še kaj, kar naju lahko poveže? Je res smrčanje tisto, kar me tako zelo moti, ali je to pravzaprav to, da osebe, s katero živim, sploh ne poznam? In ali sploh poznam sebe ob tej osebi? Kdo pa sem pravzaprav jaz? In če bomo nato spoznali, da je odhod edina rešitev, je seveda tudi ta odločitev popolnoma v redu, če le, še enkrat, vemo, kaj je resnični razlog zanj. Za kaj se bo ta znanec odločil, ne vem, želim pa mu – in vsem vam, ki ste pred odločitvijo, ali ostati ali oditi –, da je odločitev pretehtana in tehtna.

 

 

 

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top