skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Živi smo!

Te dni sem ob opazovanju jesenske narave razmišljala, kako zelo smo usklajeni z njo, če ji le znamo prisluhniti. Jesenske barve so čudovite, a vendarle opozarjajo na konec nečesa. In me je prešinilo vprašanje: je mogoče, da nas spodbuja k razmišljanju o življenju in smrti? Je lahko tudi smrt nato začetek nečesa lepega? Ni lahko, seveda ne, ko nekdo umre. Ko ostanemo za njim in postavljamo številna vprašanja gluhi tišini žalosti in po navadi ostanemo brez odgovora.  

Enako sem ji te dneve sama postavljala vprašanja in hlepela po odgovorih, upala, da bo tišina spregovorila, verjela, da je njena nemost le začasna, a nato me je prešinilo, da odgovora ne dobim zaradi enega samega razloga – ker sem še tukaj. Ker ne morem slišati nemih glasov, ki prihajajo od ondod, lahko pa prisluhnem šepetu iz svoje notranjosti.

In znotraj mene se ves čas pojavlja odgovor: Živa si. Živiš. Živimo. Tukaj in zdaj. In kaj zdaj? Kaj bomo s tem dejstvom naredili sedaj?

Ko se od nekoga poslavljamo, je prepozno za karkoli. Za čas, ko ga nismo poklicali, za čas, ko ga nismo obiskali, za čas, ko mu nismo prisluhnili … Ko se bomo mi poslavljali od tega sveta, bo prepozno za obžalovanje, česa nismo naredili, kaj vse smo zamudili, za odnose, ki smo jim pustili, da so spolzeli skozi prste, za katere se nismo potrudili, za čas, ki bi bil lahko napolnjen s smehom, pa je bil z vsem drugim, za čas, ko smo sovražili namesto ljubili, za čas, ko smo se tiho jezili, namesto da bi poskrbeli zase, za meje, ki jih nismo postavili in se postavili zase, za minute, prežete s tistimi, ki nas niso želeli v svojem življenju, namesto da bi jih posvetili sebi in tistim, ki pa tega si želijo, za vse drobne trenutke radosti, ki smo jih s hitenjem in nabiranjem dobrin zamudili, za vse, kar bi lahko in nismo.

In tukaj nastopijo umrli, da nas opozorijo na čas, ki ga še imamo pred sabo. Tukaj je jesensko barvanje listov, ki nas pripravlja na slovo od nečesa, na počitek in na začetek nečesa novega. In tukaj nam kličejo naši dragi – in jutri bodo klicali iz vseh obiskanih grobov – začni živeti, živi polno! Poslušajmo jih in slišimo jih.

Živi smo! Tukaj smo! In dokler smo, se zazrimo v oči otroka in v njih uglejmo nedolžnost, ki je zagotovo tudi v očeh našega notranjega otroka. Prisluhnimo mu, njegovim željam, njegovim potrebam. Zdaj ko smo odrasli in ne več toliko nemočni, ga lahko slišimo in ga spustimo na plan in začnemo živeti življenje po njegovih taktih.

Živi smo! Ohranjajmo odnose, ki so prav tako živi in dihajo. Poglejmo, ali je mogoče katerega obuditi od smrti, če si tega želimo, in če se ga ne da, ga pokopljimo in odprimo vrata za nove. Živi smo, zato naj bodo živi tudi odnosi. Drugače z njimi umiramo tudi mi.

Živi smo! Zato se poslovimo od ljudi, ki jih več ni, a vendar živijo z nami in v nas, in si dajmo priložnost za novo življenje, ki klije iz njih.

Privilegij, ki se mu reče življenje, je še vedno v nas, nikar si ne dovolimo tega pozabiti. Ker, saj veste, danes smo, jutri pa …?

Ocenite to stran

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top