Zdi se mi, da pije preveč. Kaj naj naredim?

Zadnjič me je klicala kolegica in mi vsa vesela povedala, da je po dolgih letih končno spoznala moškega, enkratnega, prijaznega, spoštljivega, ni da ni. Na ves glas sem začela vriskati, ker ji res privoščim dobrega partnerja, ko me prekine: »Počakaj, nisem ti še vsega povedala. Daj mi, prosim, povej, kaj naj naredim, ker se mi zdi, da pije preveč.«

Priznam, da sem najprej obmolknila in globoko pogoltnila slino. Od razočaranja zanjo. Prvi odziv – prijateljice, ne terapevtke – je bil: »Boš šla stran, a ne?« Izhaja namreč iz alkoholne družine, tudi pri partnerjih se je to ponavljalo, zato je bilo zame logično, da do potankosti pozna vso zadevo in se ja ne bo še enkrat spustila v zvezo, v kateri bo ponovno tekmovala z alkoholom. A ko sem zaznala, da ni bila najbolj navdušena nad mojim prvim vzgibom, sva začeli iskati rešitev, kaj lahko naredi.

Kot terapevtka, ki imam nasproti sebe partnerja, od katerih ima en izmed njiju težave z alkoholom, sem neizmerno vesela, ko se drugi odloči vztrajati ob zasvojenem partnerju in reševati skupaj z njim težave, ker je to za zasvojenega in seveda njun odnos izjemno pomembno, kaj pa tu, kjer je zveza šele v prvih povojih? Ko je oseba, ki jo imam rada, naletela na nekoga, ki ji je všeč, tako zelo, da pove, da vendarle še obstajajo dobri moški na tem svetu? Če le ne bi v družbi z njo popil enormne količine alkohola, ki je bil, čeprav je bil z njo in je poznanstvo res sveže, kar nekaj dni zapovrstjo opit?

Ni ravno preprosta situacija, kajne, sploh če se postavim v kožo te kolegice, sveže zaljubljene, ki leti po oblakih in v tem opoju zaljubljenosti in prepričanosti v dobro tega človeka zveze pač ne želi končati. Ker zaljubljenost pač tako deluje, da letamo okoli po svetu z rožnatimi očali in kdaj tudi nočemo videti očitnega. Še več, prepričani smo, da mu lahko mi pomagamo, da ga lahko rešimo, da bo zaradi nas – v tem primeru – nehal piti.

No, najverjetneje ne bo. Če do zdaj ni zaradi sebe in če je tudi ob sveži zvezi čutil potrebo, da se ob nas opija, je ne glede na zaljubljenost čas za alarm. Čas za akcijo.

Kaj torej lahko naredi ta moja kolegica? Prva stvar je iskren pogovor z njim. Da njo njegovo opijanje moti. Da se ji zdi, da je tega preveč. In kaj se pa zdi njemu? Se mu zdi to normalno? In kako to, da se mu zdi normalno, da se mora dneve in dneve opijati? In ali se mu zdi, da lahko preneha? Če ne zmore, mu lahko pove, kam se lahko obrne, če bo začel razmišljati v smeri, da bi nehal piti, in da v tem primeru lahko razmišljata o nadaljevanju zveze, drugače pa pač ne. Vem, da je težko, sploh na začetku, ko se oba še tipata in spoznavata, postaviti tak ultimat, a tukaj gre za temelj ohranitve samega sebe, za to, da se ne spuščaš v nekaj, kar je že vnaprej obsojeno na propad, seveda če gre za zasvojenost. Če gre za normalnega pivca, ki lahko spije en kozarec in preneha, je pa to popolnoma druga zgodba in v tem primeru pač ne bomo bolj papeški od papeža, kajne? Torej: iskren pogovor in opazovanje reakcije po njem, drugega nam ravno ne preostane, če ne želimo oditi isti hip, ko zazvonijo alarmi. Ker lahko se pač tudi motimo. Lahko ni tako hudo. Lahko je imel ta človek samo nekaj slabih dni. In če bo dokazal, da smo pretiravali, ni boljšega, kajne?

Druga stvar, zelo pomembna, je, da ona začne raziskovati svoj notranji svet in iskati razloge za to, da vedno znova privlači moške, ki pijejo. In zakaj z njimi vztraja. In ko bo to razrešila, najbrž ne bo več čutila potrebe po vztrajanju v taki zvezi ali reševanju drugega. Ker drugemu pač ne moreš pomagati, če tega ne želi, in je njegovo reševanje v tem primeru samo izguba dragocenega časa, ker je izid znan vnaprej.

Zadnjič sem nekje prebrala, da kako boš zvest drugemu, če nisi zvest sebi. Sebi pa si lahko zvest le, če poslušaš svoje srce. Kaj pa v tem primeru, ko srce pravi eno, razum pa opozarja na drugo? Jaz bi rekla, razum s sočutjem do sebe in drugega, pa vi?