Konec neke mladosti

Marsikdo me je vprašal, kje so moji nedeljski zapisi, pa sem vsakomur povedala, da nimam ne volje ne želje, še manj energije pisati v tem norem času, ko je, katerikoli medij odprem, vsepovsod polno sovraštva in besa in grdih besed, ko me vsakič znova zaboli srce ob prebranih besedah, ko se vsakič znova zdrznem ob vprašanju, ki si ga znova in znova zastavljam: A tukaj smo pristali? In pisati pri tem o svojih najljubših temah se mi je zdelo podobno glasu vpijočega v puščavi.

Tako kot življenje poskrbi za marsikaj drugega, je tudi tokrat poskrbelo, da je moja notranjost začutila nujo po pisanju. Po izlivu besed na ekran, sprva namenjenih samo meni, celjenju moje duše, a pozneje vseeno danih na ogled. Kot spomenik nekemu življenju.

Ponedeljek zjutraj, običajen, kot so pač ponedeljki, jutranji sprehod s pesjanko, nato priprava zapisa za facebook …, vsakdanje, pač še en dan …, ko zareže vame vest: »Lene ni več. Umrla je. Sinoči se je poslovila.« Šok. Nejevera. Žalost, ki zareže do srca. Solze, ihtenje, bolečina. In kot da se je odprl slap, spomini na gimnazijska leta. Na nedolžnost, na zvedavost, na brezskrbnost, na smeh in veselje in najstniški jok in žalost in svetobolje, na nas, našo »bando«, naše prijateljstvo. Tako pristno, tako občuteno.

Gimnazijska leta … Zame so bila odrešenje. Tam sem našla ljudi, ki so mi bili druga družina. In velik del nje je bila tudi Lena. Vedno zrelejša od nas, vedno en korak pred nami, a ne glede na vse vedno del nas. Čista duša, ki se je nenehno borila za svoj prostor pod soncem, nemirno iskala tisto, kar bi jo umirilo, šla čez nešteto težav, zato da je nazadnje našla srečo in mir in novo energijo in veselje do življenja. Zato da je našla radost ljubezni, končno svoj prostor pod soncem. A je življenje reklo ne. Kako lahko reče ne ženski, tako polni energije in volje do življenja? Kako ji lahko ponovno naloži tako breme? Ne vem in vem, da se nima smisla spraševati. Ker taka vprašanja zbujajo jezo, jeza pa tukaj nima česa iskati. Zdaj je čas za žalost, polno ljubezni, žalost, polno smeha, žalost, polno spominov.  

In ja, nam pa ostanejo spomini, smo se tolažili njeni sošolci, prijatelji. Dokler bomo, bo z nami tudi ona. Ja, drži, ampak … nje v resnici ne bo. Ko se bomo srečevali in obujali spomine, njenega smeha ne bo, ne bo njenih velikih nasmejanih oči, solznih od smeha, ne bo njenega glasu, njenega petja, ne bo več njenega vidika naših spominov … Prostor, ki ga je zasedala ona, bo ostal prazen, in to kljub upanju, do zadnjega, ko smo se prepričevali in verjeli, da bo zmogla, da bo, ker je to pač ona, zmagala tudi tokrat. A ni. In prostor, njen, na avtobusu, v šolski klopi, bo ostal zapolnjen, njen današnji bo prinesel praznino.

Preganja me misel na njen zadnji sms izpred meseca dni: »… sem brez energije. Te pokličem, ko bom lahko.« Čakala sem, a klica nisem dočakala. In je odšla. Tja, kjer ni bolečin, tja, kjer, verjamem, je ena sama čista ljubezen. In s sabo odnesla mojo mladost. Zaokrožena je. Zaključena. Sklenjena. Poti nazaj ni več. Koščki se nikoli več ne bodo več sestavili v celoto. Zbogom, Lena, zbogom, moja mladost.

Ne bom pa rekla zbogom življenju. Ker je še vedno tukaj, še vedno vrvi in brbota od življenja, nas suče malo gor in malo dol, nam spodnese tla pod nogami, a nam ponovno omogoči trdnost. Bom pa rekla ne življenju in upam, da z mano tudi vi, ki deli ljudi na ene in druge, ki iz prijateljev in družinskih članov dela sovražnike, ki je besno in sovražno in podlo. Meni je življenje znova pokazalo, da je prekratko, da ga ne bi živela, kot si želim sama, in z ljudmi, s katerimi si ga želim preživeti. Druge malenkosti od kogarkoli že, oprostite, me ne zanimajo več.