skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Na svidenje!

Danes sem se zalotila, kako bolščim v ekran in razmišljam, o čem pisati. Kaj v minulem tednu me je toliko navdihnilo ali v meni sprožilo žalost ali jezo ali veselje ali upanje ali nežnost ali toplino, kaj je tako zelo pomembnega, da bi vam dala kost za glodanje, pa sem spoznala, da je sicer bilo veliko vsega, a zmanjkalo je tistega, kar je zame najpomembnejše – srca za pisanje. Ne gre. Ustavilo se je. Glava polna, misli ne najdejo poti do prstov. In zame je to znak zasičenosti. Znak, da je treba poslati možgane na pašo, znak, da se moram ustaviti. In se bom poslušala, ker kakšna terapevtka bi pa bila, če bi v svojem terapevtskem kotičku učila ljudi, da se morajo poslušati, sama pa bi se povozila, kajne?

Ker če v kaj trdno verjamem, je to, da se je treba poslušati. Včasih nam uspe, spet drugič ne, sploh če so bila naša telesa tako ali drugače zaznamovana z našimi izkušnjami in nas telo posledično dostikrat prinese okoli. Pa vendar, ko se ga enkrat naučimo poslušati, ko zmoremo ločiti, kaj je tisto, kar nam telo resnično sporoča, kaj pa tisto, ko zdrsnemo v stare vzorce, smo na poti, ki pelje do zmage. Ali kdaj zmagamo? Iskreno? Ne vem. Morda. Kajti ko zmagamo na eni točki, se pojavi nova stvar. Ko premagamo to, na vrata že trka nova in kliče, še jaz, še jaz sem tukaj, poslušaj me! A saj ni pomembna tista končna zmaga (ker takrat bomo po mojem že trkali na vrata onostranstva), ampak tele male zmagice, ki jih dosegamo iz dneva v dan. Ko se poslušamo in naredimo, kar je prav za nas in ne za druge. Ko se poslušamo, pa vseeno nekaj ne štima, pa to pozneje ugotovimo in naslednjič zdržimo z vsem, kar naša nova odločitev prinese. Ko se upremo notranjemu glasu, ki (v mojem primeru) pravi, ej, pa ne moreš zdaj odnehati, po navadi si to storila, ko so se začele počitnice, in nas sili, da je treba zadovoljiti druge, pa naj stane, kar hoče, samo da boš ostal v (kakršnemkoli že) odnosu. Ko telo zahteva počitek in si ga privoščimo. Ko telo zahteva osamo in mu jo ponudimo. Ko telo hoče nežnost in mu jo naklonimo, pa ne glede na to, v kako trdih odnosih smo odraščali, v odnosih, ki so nam govorili, da je pomembno delo, delo in še enkrat delo. Ko … (vstavi poljubno). To so zmagice, ki pomenijo ogromno. Ker so naše.

Do jeseni vam želim obilje takih in drugačnih zmagic in zmag. Nato pa se ponovno beremo. 😊

Ocenite to stran

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top