Poln kufer ga imam!

»Kar naprej se kregava, sploh si ne upava več načeti kakšne teme, ker veva, kako se bo končalo. S prepirom, mojimi solzami in njegovim umikom v tišino. In potem se počutim totalno zavrženo, kot da sploh ne obstajam, kot da me ni. In to zna trajati tudi cele dneve, preden se potem ponovno uspeva začeti pogovarjati. Ne vem več, kaj naj naredim. Jaz bi šla na terapijo, on noče, ker se mu zdi škoda časa in denarja, jaz pa nekako vem, da nama brez tega ne bo uspelo. Najraje bi šla stran, ker se to vleče že leta in leta in nikamor ne prilezeva, pa vztrajam zaradi otrok in čakam, da bosta toliko odrasla, da bom lahko šla. Poln kufer ga imam, ker mi vsakič reče, da težim, ko načnem temo; da si vse samo domišljam, da zanj je v redu tako, kot je, da kaj bi pa sploh še rada več. Saj vsi živijo tako … Pa a res moram tako živeti? A res ni mogoče drugače?« Tako mi je zadnjič opisovala svoj odnos z možem znanka in me hkrati spraševala za nasvet, kaj ji je storiti.

Težko je, ko se znajdemo v začaranem krogu prepirov, ko bi eden nekaj več, drugi pa je zadovoljen s tem, kar ima(ta), pa zraven so otroci in ideja, da je pač treba potrpeti zavoljo njih, pa skupne stvari, želje, upanja in hrepenenja. In se vrtimo in vrtimo in čakamo in upamo in se sprašujemo in prepiramo in molčimo, rezultata pa od nikoder.

In ne, ni nam treba živeti tako. Tudi če »vsi drugi« živijo tako življenje, ga nam ni treba. In prav je, da si želimo več, prav je, da si želimo živeti kvalitetno življenje, prav je, da ga užijemo, pa ne samo v trpljenju, ampak tudi v veselju, saj nam je zato tudi dano, a ne?

In kaj sem svetovala gospe? Da če si tako zelo želi na terapijo, naj gre sama, če mož ne želi iti z njo. V partnerstvo namreč prinesemo vsak svoj kovček svoje zgodovine in svojih vzorcev in po njih delujemo. Tako omenjena gospa kot njen mož in mi vsi. In v partnerstvu ponavljava tisto, kar nama je poznano in domače. In če on ne želi iti z njo, lahko najprej sama dobi uvid v to, kaj počne ona, kako in zakaj. Morda bo pomagalo že to, da ona najprej najde samo sebe, da se spozna, da vidi, kje se je morda v odnosu izgubila, da vidi, kaj ona prinaša vanj, ker konec koncev smo za svoja dejanja odgovorni mi sami. In morda se ji bo mož pridružil. Morda bo uvidel, da lahko tudi sam doda košček svojega razkrivanja in odkrivanja samega sebe v njun odnos, morda pa ne, ampak ona bo vedela, da je naredila vse, kar je lahko. Morda bo dovolj že samo to, da bo ona spoznala samo sebe? Morda bo dovolj, da bo začela vse skupaj doživljati drugače? Ne vemo, ker v prihodnost ne moremo videti, a če ne poskusimo, nikoli ne bomo izvedeli.

In drugo – ostajanje v odnosu zaradi otrok. Si lahko nalijemo čistega vina in si iskreno odgovorimo, ali res vztrajamo zaradi njih ali zaradi sebe? Mar ni slabša popotnica za otroke ta, da dan za dnem poslušajo prepire staršev, kuhanje mule, bog ne daj še nasilja ali alkohola? Je to zanje res bolje? Ali je bolje, da – če res ne najdeva rešitve za odnos in če sva res naredila vse, kar sva zmogla in znala – da se razideva? Ne, ni lahko, ne za starše ne za otroke, nikakor! A če tako zelo skrbimo za njihovo dobrobit, enostavno moramo biti iskreni sami s sabo in si odgovoriti na vprašanje, zakaj vztrajamo. Najverjetneje si nihče ne želi čez nekaj let slišati očitkov svojih otrok (pa, verjemite, sliši se jih velikokrat!), zakaj sta vztrajala, zakaj nista nečesa naredila za to, da bi vsem skupaj olajšala življenje.

Ker, saj vemo, kajne, da svoje zanamce učimo z zgledom. In če jaz kažem s svojim življenjem, da je sestavljeno samo iz žrtvovanja in trpljenja, dajem svojim zanamcem kakšno popotnico? In če vztrajam v hladu in ledu? In če vztrajam v nasilju? V zasvojenostih?

Niso prijetni odgovori, če smo iskreni s sabo, a enkrat je na vprašanja treba odgovoriti z iskrenostjo. Ker takrat se lahko premaknemo. Takrat lahko postavljamo zahteve. Takrat lahko naredim ali narediva spremembo. Takrat zaženem življenje v drugo smer. Ja, lahko je zelo bolečo, lahko pa ima vendarle pozitiven konec? Pravljic in princev in princes pa itak ni, a ne? Ali pač so?