Takšna pač sem! Sprejmi ali pusti!

»Taka pač sem, naj sprejme ali pusti, ne mislim se več prilagajati!« mi je zadnjič razlagala kolegica, ki je po ločitvi šla v novo zvezo. »Saj veš, vzemi ali pusti! Dovolj hudega sem preživela v zakonu, da bi še kdaj poskušala karkoli drugega kot brezpogojno ljubezen. Zdaj vem, kaj hočem, in če tega ne bom dobila od njega, bom pač odšla.« Super, res sem bila vesela zanjo, da je po težki ločitvi in dolgotrajnem žalovanju zbrala pogum za novo zvezo, pa vendar me je glodalo tisto o brezpogojni ljubezni, pa sem jo malo pobarala, kaj misli o tem. »Ja, da te sprejme točno takega, kot si, da te ljubi točno takega, kot si. Saj nas vendar dnevno obstreljujejo s tem, a ne?« A to pomeni tudi, da – se opravičujem, sva pač dolgoletni kolegici in se lahko pogovarjava tudi o tem, o čemer se s kom drugim najbrž ne bi – prdiš in rigaš ob obedu? »Ja, seveda. Če me ima rad, bo sprejel tudi to!« je odločno odvrnila. Pa še vedno nisem mogla iz svoje kože in sem jo povprašala, ali bi tudi ona brezpogojno sprejela njegovo riganje in prdenje ob hrani. Začeli sva se smejati, ko je v trenutku odvrnila, da seveda ne. Nikakor! »Kako torej? Ti pričakuješ, da te bo on ljubil brezpogojno, ti boš pa postavljala omejitve?!« Nekaj časa sva hodili v tišini, nato pa me je pogledala izpod čela in dejala, da, hm, najbrž res ni tako enostaven, tale vzemi ali pusti. Ker če se že gremo to »igro«, moramo igrati pošteno. Če torej jaz zahtevam od drugega, da me ljubi brezpogojno, potem mu moram tudi jaz vračati tako ljubezen.

Ampak dajmo se najprej ustaviti ob brezpogojni ljubezni. Je mogoča? Seveda je, bo vzkliknil marsikdo, jaz brezpogojno ljubim svojega partnerja. Resno? Tudi ko ne pospravi nogavic, ko ne zapre veceja, ko kdaj v družbi zbija neslane šale in nam je nerodno namesto njega, tudi ko počne nam nepojmljive stvari? Ne, a ne?

Seveda je mogoča, brezpogojna ljubezen, ampak spada v drug odnos – v odnos med starši in otroki. In to je to. Otroka ljubimo do konca življenja, tudi če kdaj naredi kaj, kar nam ni všeč, ljubezen obstaja in ostaja.

In ko se zaljubimo, ko nas nosi naravna zadetost, takrat ko smo prepričani, da smo srečali svojo polovico, svojo sorodno dušo, nekoga, s katerim bomo uspeli vzpostaviti harmoničen odnos, ki se ne bo skrhal, pa naj se zgodi ne vem kaj, prav tako verjamemo in čutimo to brezpogojno ljubezen. A ko se zadetost zaljubljenosti umiri, se srečamo s pravim človekom, na katerem se nam katera izmed lastnosti ne zdi več tako zelo ljubka kot na začetku, še več, prav na živce nam gre, a ne? In bi ga najraje nekam poslali, a kaj ko ga pa vendar imamo radi in se odločimo, da bomo ob njem vztrajali. In temu rečemo zaveza, odločitev za odnos. V katerem bova skupaj poskušala pluti čez nemirne valove in obstati kljub razlikam, ki naju delijo. Kljub temu da kake stvari pri drugem pa prav zares ne prenesemo. Seveda je tukaj izvzeto nasilje v kakršnikoli obliki, da ne bo pomote.

Če pa vztrajamo pri tem, da me drugi ljubi brezpogojno, pravzaprav iščemo odnos, ki ni bil izpolnjen v našem otroštvu. Iščemo tisto, česar nam starši niso bili zmožni dati, in če zdaj tega ne dobimo, cepetamo kot majhni otroci in zahtevamo nemogoče. Ker enostavno ne gre. Ker naš partner tega ne zmore in ne zna dati, ker to niti ni njegova odgovornost. In ne naša dati to njemu. Ker prav tako ne zmoremo. Zato govorimo o zavezi, ko vstopimo v odnos. O zavezi spoštovati drugega, takega kot je. O zavezi, da drugi spoštuje mene, takega kot sem. Ali se bova v tem sprejela ali ne, pa je druga stvar. Ali bo drugi zaradi nas spremenil kako od svojih navad, je njegova odločitev. Naša pa je, ali bomo ob njem ostali, tudi če je ne bo, in njegova, ali bo ostal ob nas, tudi če mu na nas nekaj ni všeč.

Pa za konec še eno vprašanje: Smo sami sebe sposobni ljubiti brezpogojno? Kak bo tisti zares iskreni odgovor?